Taborna Kronika

Podgozd 2011

Torek - 12.7.2011 #193

Oda umivanju zob
Gremo gremo ščetke v zrak, k umivalniku pele vlak!
Ne boste verjeli, tud umivanje se da narediti in sklicati bolj zabavno. Zanimivo, da nam je letos uspelo vsa umivanja speljat precej hitro, kljub temu da smo mel 35 članov in samo 4 pipe, lansko leto je trajal pa pol ure da smo 50 članov na šestih pipah umil. Gozdovniki si znajo torej bolje umivati zobe kot MČki, ali pač, Smo pa imeli letos nekaj vojn o tem če se zobe umiva pred ali po zajtrku, kdaj ima hrana boljši okus in kdaj ne. Na srečo je bil Janez na moji strani, in tako kot je rekel gospod taborovodja, tako je to bilo. 

Po zajtrku je večina pljunila v roke na mnogoboju, jaz pa sem jih oblekel v rokavice in začel s pospravljanjem gospodarstva, ki ga je bilo danes res treba podreti. Po koncu mnogoboja, so se člani lotili pospravljanja in podiranja šotorov, nekateri vodniki postavljanja proge preživetja, meni pa je pripadlo klasično gospodarsko delo. Zlaganje stvari iz gospodarstva v zaboje, ki grejo lahko na tovornjak.

Avtomatika dela svoje
Kje so tisti časi, ko sem lahko postavljal progo in se mučil s preneseno vodo, namesto da prelagam stvari in se jezim ko vsi hočejo opremo ki sem jo ravnokar zložil vzeti s sabo, ali pa mi jo prinesejo nazaj ko je najmanj primerno. Janez, a lahko mal muzike? Pa dej, sej itak nimamo več vrednotenja in te noben več ne more kritizirat. S polnim akumulatorjem pač ne bomo šli domov. Sanjao sam moju ružicu, uhvati ritam, krokodilčki... in tako naprej. Moja Liza in Vsak po svoje sta nekako še najbolj zažgale med član(icam)i. Ko so bile police prazne, sva z Nevenom z nekaj Mačkove pomoči in članske kazenske delovne sile sortirala šotorske palice, potem pa začela s podiranjem gospodarstva. Po pravici povedano sem bil nejevoljen ker so mi police z macolami, krampom in celo pajserjem podrli drugi.

Med tem ko ostali postavljajo progo preživetja, kar je res kul delo, se ti ukvarjaš s premetavanjem krame, potem ti pa vzamejo še edino zabavno, izživljanje nad policami ki si jih v mukah postavljal 14 dni nazaj. Plahto šotora smo nesli na sonce da bi se čim bolj posušila, potem pa, ko je bilo zabavnega dela na progi konec pa sem lahko prišel zraven. Črpalka! Spet en flashback iz prejšnjih taborov. Pred sedmimi leti je moj vodnik Breskvar dejal, ko je Kovač starejši zlival vodo na travnik »No sej vidte, avtomatika dela svoje.«. Ta avtomatika smo bili tokrat jaz, Nuša, Miki in Jošt. Ja lej, če sem zamudil vse vodne igre do zdaj, sem se z vodo lahko igral vsaj tako, da sem jo nosil. Da ne bo slučajno kakšne nostalgije po nošenju vode.


Svetovno blato
Treba je priznati, da trud ni bil zaman in je bilo blato po katerem so se člani kot fuzbalerji metali res svetovno :). In tamali so šli na progo. Drsenje po blatu, pod plahto, umprofor in potem levji skok čez traktorsko gumo... temu jst pravm hudooooo! Sicer je trajalo še precej časa, da sem šel lahko tudi sam čez pot in ugotovil kakšna je, ampak ko sem dočakal mi ni bilo žal čakanja. Ob vrvi čez Krko, skok čez spakirane šotore, tek čez posušene koprive in na koncu blatni tobogan, kjer so snemali agenti časopisne hiše iz časov srpa in kladiva.

Ker se nekako nisem hotel spraviti v blato je Uroš vzel stvari v svoje roke. »Ne lej Boštjan, preveč si čist no!«. No, ni še končal stavka ko sem že ležal v pristnem gnilem glinenem blatu. Nekaj metrov naprej po progi pa mi je postalo jasno, kam so šli kilometri vrvi, desetine palic za šotore in vse plahte kar jih premore rod. Najdaljši tunel za plazenje kar sem jih kdaj videl, dolg po mojem 50m. Na koncu pa še enkrat čez tisto ledenico od Krke, ki je bila ravno na tabornem bregu najhladnejša. Ok, now get back to real life. Pravkar opisane dogodke sta sicer na filmski trak SD kartico sicer kot že omenjeno ujela snemalca, in si ju lahko ogledate tukaj (z malo več komentarja) in tukaj :).

Progo preživetja je sicer lepo postavljati in uporabljati, ko se jo pospravlja, potem pa nikjer nikogar. Aha, boste šli vsi zadnji ogenj postavljat. Med tem ko sva z Jerotom z blatnimi plahtami osvajala veščine peric sem dodobra preklinjal. Seveda, ko se rabi opremo za progo ste vsi prijazni in pravite kako jo boste vrnili in to čisto, zgodilo pa se ni nič od tega.

Dobro uro sva z Jerotom dobivala barvo od blata in zadnjega popoldanskega sonca v Krki in jo na koncu sama s kanuji vozila čez reko, med tem pa je ognjena smreka pogumno rastla. Še en manjši podaljšek bi manjkal, pa bi bil ogenj res kot novoletna jelka.


Dviga plamen se iz ognja...
Ko je padel mrak, smo končno lahko sedli k njeni goreči veličini. Dviga plamen se iz ognja... krst za nove gozdovnike in gozdovnice in ena izmed stvari, ki jo starejši najbolj veselo čakamo. Ne vem zakaj, zadnji ogenj mi je bil pač vedno nekaj posebnega.

Člani so dobili zaslužene nagrade za orientacijo, čutare in piščalke. Kitara z Igorjem in Radetom … no, lepo je slišat, dva kitarista ki večinoma vesta kaj igrata. Se pa je enkrat zgodilo, da je Rade kot vsi ostali rodovi amaterji ki znamo 4 akorde, suvereno odigral Mojo Lizo ritmično povsem narobe :). Pravijo, da ljudi najbolj moti tisto kar počnejo narobe sami, tako da ne bom preveč glasen o tem kako se igra kitaro.

Med tem ko so se ob ognju vrteli mladi in stari komadi ter nedolžni prašiček, ki je moral storiti smrt za naše sebično mesojedstvo, je šla ura počasi proti polnoči. Hm, kako naj pridem zdaj v Ljubljano, če imam jutri ob desetih podelitev maturitetnih spričeval. Kot nalašč, sta šla Igor in Rade okoli pol ene zjutraj domov.

Lepo bi bilo ostati z vami do jutra, ampak če ne gre, pač ne gre… iz mrzlega medvedjega gozda v savansko mesto vkovano v sivi beton. Temperaturni in kulturni šok. Tako nenadno in nenavadno kot se je tabor zame začel, se je očitno tudi končal. Jutri pa še zaključni akordi.

Sreda - 13.7.2011 #194

Maturant presenečenja
»No povej torej, kok pik si dubu?« Ne Janez, nekako po polnočni vožnji pač nisem šel ob petih zjutraj na RIC pogledat kakšni so rezultati, poleg tega da se je verjetno strežnik spet vdal pod obremenitvijo nestrpnih dijakov. No, če me je že zbudil in je bila ura čez pol deveto potem bi bil pa mogoče res čas da grem pogledat. http://matura.ric.si... hmm,  ok šifra, samo kako da ne morem potem uganiti kakšno šifro imajo drugi? Aja, EMŠO in šifra, to je pa drugo. 210599.... in 109872. Splošni uspeh na maturi, 28 točk. Kaj, a resno, »skoraj zlati« maturant...? Matematika 8 pik! Potem pa takoj ljubeči materi povedat.

Presenečenje... ne, res nisem povedal, da pridem domov. Tudi 28 točk je bilo presenečenje, glede na to, da Fakulteta za Matematiko in Fiziko pač nima omejitve in v maturo nisem vlagal veliko časa. Še večje presenečenje je bilo to za očeta, ki je moj prihod popolnoma zgrešil, ko je šel zjutraj v službo. Maturitetne palačinke za zajtrk, potem pa po poti, po kateri sem večinoma nespremenjeno pešačil zadnjih 12 let. Tokrat žal ni šlo peš, ker se mi je preveč mudilo in sem moral s kolesom. Ja ja, tistim kolesom, ki mu je Jan dal ime ciganski voz in tistim ki me je spremljal celo gimnazijo.

Kako mi je uspelo priti pravočasno, bo ostalo eno izmed mnogih nerešenih gimnazijskih vprašanj. Stoječi ob zvokih Zdravljice smo čakali na zadnje opravilo na gimnaziji. Pet zlatih maturantov, ena z 34/34 točkami... svaka čast. Naše razredničarke pa nikjer, ker se je menda hladila v skandinavskih državah. Nadomestna razredničarka in profesorica matematike mi je povedala, da je vseskozi verjela v to, da lahko pišem maturo 8. No ja, glede na moje streljanje matematičnih kozlov in pisanje testov 52%, bi si skoraj upal dvomiti. Ob prevzemu spričevala je vsak dobil rdeč nagelj, in gospa za mizo mi je rekla da naj dam rožico svoji dragi. Ah... dragi naj jo dam. Lahko jo maš pa tud zase je rekla, ko je očitno ugotovila da ni zaigrala na pravo noto :). »Dej, gremo še en tarok vržt, ka je glih zadnjič!«. Zadnje dve leti ne vem kako bi šli čez brez taroka. Ko smo vedno šteli karte, z uspehom napovedovali pagate in trule in nam celo valati niso ušli. Ah, ključi od gospodarstva, zakaj jih ne bi pozabil v Igorjevem avtu, če jih grem lahko iskat k njemu in grem prej od taroka.

Kot da bi še včeraj postavljal šotore na praznem travniku

Pošiljka iz 10. nadstropja s padalom iz vrečke... dobra fora. Matija je sporočil, da pridejo čez ene 45 min s kamjonom. Dobro, časa je torej še dovolj. Lepo počasi domov in še bolj počasi do Luize Pesjakove, z nekaj slabe vesti, ker sem mislil da me bodo morali čakati. Eeeeeek!  (nadležni glas na talentih ko nekoga skenslajo). Pridem tja ves dehidriran in tam nikogar. Merkator, merkator! Ne, ne bo šlo, ker v Ljubljani za razliko od tabora ni zastonj pijače in kjer naši GGji ne morejo kar lepo piti MČ soka. Ampak takle pač mamo. Moria... strah te je stopiti vanjo. Saj veš kaj skrivamo v temi Khazad-Dûma. Skoraj kot škratovsko podzemlje iz gospodarja prstanov zgleda to naše gospodarstvo na ulici Luize Pesjakove, čeprav ni orkov in ne škratov.

Prvič v zgodovini, da je sonce svetilo čez okno in ni bilo treba v temi čez hodnik brez luči. Pa neka ropotajoča mašinerija na koncu hodnika, ki ustvarja klavstrofobično vzdušje. Predpotopna socialistična izvedba klime, če naj uganem. Najprej je prišel kamjon z vojaki, modelov razkladalcev pa nikjer. Vojak mi je dejal, da naj še kar naprej hodim v šolo, ko sem ga vprašal kakšno je delo v vojski. Ko so prišli še Matija in ostali fizični radniki, pa je šlo vse skupaj hitro mimo, tudi na Veselovi. Kjer je volja je pot. Dvajset čez tretjo sem se odpravil proti prihajajočim tabornikom. Malce neresno je izpadlo, ko me je Elina mati iz avta vprašala, če so že prišli pa sem rekel, da ne vem :). »Kaj, a ti si pa kr s kolesom pršu?«. No ja, pa ne iz Žužemberka :). Ko sem že govoril zakaj sem s kolesom in o maturi, so me kar sami vprašali po uspehu in sem se lahko hvalil z njim. »Pi*** ena samoušečna«, bi verjetno rekel Žan. Škoda, da se tokrat nismo drli Hu hu hu, sivi volk je tu, kot smo to počeli vedno do zdaj. Se vidimo v koloseju ob sedmih! Uh uh, težka bo. OK no, ker je to vedno »zabavno«.

Janez se pač ni mogel zadržati, da ne bi klical zbora in potem ostava do WCjev. Kakšen je bil naslov filma, se enostavno ne spomnim, nekaj v zvezi s pingvini. Digitalne stvari taborniku očitno ne ostanejo dolgo v spominu, da bi uporabil Google za tako banalnost pa se mi tudi ne zdi smiselno. Tako se je torej končalo trinajst taborniških dni in noči, globoko v betonski džungli.

Kot da bi še včeraj postavljal šotore na praznem travniku, brez ene same skrivljene bilke. Nostalgija? Ah, tabornik ne pozna nostalgije. Gremo pač naprej, novemu taboru nasproti :). Šestdeset prehojenih kilometrov, z meglicami pokriti kanuji na Krki, večerni lesk ognja v očeh, kotaljenje v gumi, komarji v Soteski in atomska fizika Buldogov, pa bodo ostali kot še eni naših mnogih, mnogih taborniških spominov.

V Ljubljani, 10. marca 2012.


V gospodarstvu je počil lonec in naše...

Kronike je konec. Kaj pa zdaj?

Če te še bolj podrobno zanima, kako je v izgledal naš takratni tabor, kako smo izgledali mi in kako naši zdajšnji vodniki, si lahko ogledaš dve galeriji slik:


Tabor Podgozd Krka

GG Tabor Podgozd

Kar doživeto so dogajanje na taboru in progi preživetja opisali v Delu, v članku z naslovom Spust po blatni progi preživetja, ko so nas prišli obiskat na zadnji dan. Ker je 9 let staro spletno stran že nekoliko načel zob časa, lahko nekoliko več slik najdeš tudi v Spletnem arhivu.

 

Zakaj kronika?

Ker tudi sicer kronično pišem dnevnik in že takrat sem ga neprekinjeno 4 leta, vsaj vsak drugi dan in še vedno nadaljujem.
Čeprav ne pišem več tako redno, je v mojem dnevniku trenutno (30. marec 2020) 2831 zapisov, skupno dolgih 2,002,333 besed.

Taborna Kronika.

Taborno kroniko sem zapisal na Taboru 2011 v Podgozdu pri Žužemberku, ko sem bil prvo leto GG vodnik.
Slike sta prispevala Luka Križnik in Domen Šverko, besedilo je za spletno stran uredila Urša Primožič.

Upam, da bo še komu v letu 2020 prinesla nasmeh na obraz.
Boštjan Zajec

Vsebina