Taborna Kronika

Podgozd 2011

Sobota - 9.7.2011 #190

»Ja nč bošto, a boš loh musko zrihtu dons?«. Pa ja, dejva probat :). Danes v času baterijskih modri-zob zvočnikov in pametnih telefonov, se zbujanje in telovadba ob glasbi na taboru ne zdi nič posebnega. Takrat pa je bil to svojevrsten tehnični podvig. Vzeli smo karjolo in vanjo zložili avtomobilski akumulator, razsmernik (pretvornik na 220V) in računalniške zvočnike, ki smo jih priključili na mp3 player! In potem smo šli s tisto karjolo po taboru, da smo res zbudil vse :D.

Sicer pa so bili ta dan obiski in ni ostalo zapisano nič :(
Zvečer smo imeli nočno orientacijo.


Nedelja - 10.7.2011 #191

Počutm se tko ko en glodalc
Celo noč je Zablujena generacija igrala, rosa je nanjo padala, padala. Mi pa smo imeli pa ponoči nočno orientacijo, oziroma bolje rečeno, člani so jo imeli. Med tem, ko so se člani podil po gozdu, smo mi umiral od dolgčasa in zaspanosti. Lahko smo slišali neke basovske komponente koncerta Zablujene generacije iz Žužemberka in si predstavljali, da verjetno igrajo tudi Mojo Lizo.

Danes lahko za spremembo spite do devetih! Načeloma res ja, samo smo potem v taki šotorski savni, da tako ali tako ne morš spat. Zajtrk je bil nekako logičen odgovor na množično nespečnost in lakoto. Muesli? Izi je imel svoje mnenje o teh kosmičih. »Počutm se tko ko en glodalc«. Ja, jst pa kot lubadar. Bistveno drugače, kot če bi jedel žaganje ni bilo no, po pravici povedano. Zvenim kot tak izvrsten nergač
:). Pa Mija in Lucija, ki se nekako nista mogli zbuditi po nočni orientaciji in sta še tik pred zborom za zajtrk še ležali na šotorkah nasred konjušnce...


VooooOoodaaaaa!
In kadar imaš tak super zajtrk, so najboljša začimba lahko samo še MČki, ki se derejo »VooooOoodaaaaa!«. Pa zaprta je no, madona! Saj razumem, da kadar odpremo pipo pr njih na zgornjem travniku tok pade tlak, da voda ne teče več. Samo da se cel ljubi taborniški dan derejo "voda" v vseh možnih tonalitetah, tega pa ne razumem. Pa Lucija, ki ti pove da »boš zihr umru pr 35 ker si skos tok žiučn«. Najbolj žalostno pa je to, da njene besede verjetno niso daleč od resnice, če bom tako nadaljeval.

Če smo do zdaj tri dni (razen obiskov no) utrujali člane, lahko njim in nam ponudimo malo sprostitve pri mlinu. Hudi slapovi, razgret beton, lehnjakovi pragovi, voda v kopalnem rangu in občasno sem pa tja neke porcijske ribe. Mene so pa najbolj zanimale vodne zapornice na bodoči mali hidroelektrarni ki jo gradijo že ene 7 let. Hmm, a se voda segreva med tem, ko pade čez slap? Včasih me pač spreletijo raznorazne fizikalne neumnosti, odgovor pa je sicer ja. Vsakih 10m padca za okoli 0,2°C.

Ko smo se vrnili nazaj v tabor, pa po dogem času spet eureka trenutek. Kaj pa, če bi šel v traktorsko gumo in bi me potem en kotalil… zakaj pa ne :D. In kot nalašč je Janez takrat klical zbor, tako da sem se lahko v njej kotalil pred vso krohotajočo člansko množico.  »Pazteee! AaaaaAaaaaaAaaaa...« this is wrong on so many levels. Ampak ideja je bla tok kul, da smo to počel tud s člani, tam po hribčku od jambora navzdol, da je šlo še boljš. Pa smo imeli še eno zabavno igro za preganjanje dolgčasa med počitkom.

Škamp Neven
Da nam tudi na kulturnem področju ne bi bilo dolgčas, sta Mija in Lucija ob Majini pomoči spesnili pesem o Nevenu. Nevenu je bila tako všeč, da jo je nekaj dni kasneje z Domnom na bobnih posnel na električno kitaro in jo lahko slišimo še danes
:). Poj si zraven naslednje besedilo:

Občutljivi škamp,
kaj ti pravi tvoj vamp?
Kaj počel je danes,
vanj zaletel se je janez...

Občutljivi škamp,
kaj ti pravi tvoj vamp?
Rad bi jedel vola snedel,
in se, sesedel!

Tudi o Urošu so sestavile pesem, ki pa se je (žal.) ohranila samo kot besedilo. Luuuudi Uki mu je ime, prav zareees je krasen...

Potres na japonskem!
Popoldne smo imeli tisto Janezovo najljubšo strateško igro, ki jo je privlekel z lanskega PP tabora Močvirskih tulipanov. Risanje in izdelovanje likov iz papirja, ki jih potem prodajaš na »svetovnem« tržišču. S tem, da tudi orodje in surovine za izdelavo likov kupuješ na tem tržišču, da cena niha, da so vključene naravne nesreče... precej realna simulacija. »Potres na japonskem!« In potem japonski ekipi ravnilo vzame :D. Zanimivo je bilo na koncu, da so ZDA in ostale države zmagale samo zato, ker so imele na začetku toliko denarja, da so pravzaprav živele samo od bančnih obresti, čeprav niso vlagale v razvoj popolnoma nič in so delale ogromne ekonomske napake, med tem, ko smo se ostale države trudile, pa nam ni uspelo priti na zeleno vejo. Vsaka podobnost z realnim svetom tukaj pač ni naključje.

Po večernih makaronih pa rimšimšim in koordinatam podobne igre s spornimi imeni, ki jih imajo naši člani najrajši. Večina vodnikov je namesto v krogu raje sedela ob ognju… ah! Zakaj bi se jezil. Še boljše bo, ko spet ne bo nobenega prostovoljca, da bi šel krast Zmajevcem čeprav so se nekaj ur nazaj vsi strinjali s to idejo…  bom rajši nehal, da ne bom preveč mr. Grumpy.

Ponedeljek - 11.7.2011 #192


NAD NAS GREJO!
Zanimiva noč je bila. Čeprav sem bi mr. Grumpy, smo uspeli sestaviti ekipo za krajo zastave. Ko smo se pripravljali na napad na naše Zmajeve prijatelje smo ugotovili, da nam manjka ena podrobna skica terena. Kako lahko sploh pridemo v ta tabor, če je nedostopen skoraj z vseh strani? Ena opcija je po poti mimo WCjev… samo to je nekako preveč straight forward, predvidevam. Čez gozd ne mormo, ker se bomo ubil čez skale, iz ene strani pa je pač tako šavje da ni pogojev. Torej se bomo plazili čez gozd brez luči. To pač ne bo šlo, grem stavt, ker ne bomo videli nič….

»Ja valda da boš no, dej ne prbiji!«. Z Nušo sva šla poskusit do MČ tabora, pa… hm no ja, ni bilo preveč uspešno. No, če se ne bomo izgubili sami, nimamo kaj izgubiti. Dvajset do polnoči smo se tako odpravili do taboru najbližjega razpotja. Glede na to, koliko časa smo se peljali, je bilo očitno, da bi tudi opcija napda s kanuji odpadla, ker je tabor res daleč. »Zdej pa bodte čim bl tih, ker ne vemo točno kok blizu ta tabor je!«. Hodili smo tiho ob luči mobitela, da bi bili ja čim manj očitni. En kilometer, dva kilometra, trije kilometri, blat' in sranje... eks za eks ljubico. Ja pa pismo, kje je ta tabor?

Niti najmanjšega občutka nismo meli kje smo, vneki točki nisem razločil niti kaj je travnik in kaj je voda, v kateri se je videl njegov odsev. Nekje na robu gozda smo se začeli prebijati počasneje, ker so nas z lučmi osvetlili vse prevečkrat. Kakšne luči so to bile si ne znam predstavljati, vem le da je bilo do tabora še vsaj 200m in da se tega takrat nismo zavedali, zato smo se tja plazili dobri dve uri. Eeeej, kje je moj najljubši obroček za rutko? Ja kaj, ni mi ostalo drugega kot da se plazim naprej.

»NAD NAS GREJO!« O pismo, sprint ob adrenalinu, da sam gledaš.... Domna so ujeli, midva z Urošem sva pa sva lahko samo bežala. Med tem ko sva kakšne 3/4 ure sestavljala plan B se je že zdanilo, in na koncu nama ni ostalo drugega kot da se udava... ampak tovariši, če že tonemo, potonimo s plapolajočimi zastavami. Tako sva potem prihopsala v tabor, izvedla kolo in se potem še rokovala kot da se ni nič zgodilo. Anže Vodka je lahko dejal samo »lepa ej!«. Po kakšnem naključju sem potem na celem orjaškem travniku našel svoj obroček za rutko mi še zdaj ni jasno. Potem pa vsi veseli in srečni, v tabor. Ker nas je bilo v avtu 6, nam je Irena ležala na kolenih. Udobno ali ne, vsi srečni spet v šotore. [Three hours later…] Vstaaaajanjeeeee.... ejga, kaj si pa tok zaliman ej. Če ne bi bil šotor taka savna, bi z veseljem še malo potegnil spanje, tako pa sem šel poln energije v nov dan, tako kot večina ostalih kradljivih falotov.


300m3 vode
Med tem ko smo počasi začel z mnogobojem smo ugotovili zakaj so se troti in medvedke tako veselo drli H2O celo jutro. Auč, ni vode... ne, tudi mi je nimamo. Ko smo zavrteli telefon (mobitel?)  nam je kmet povedal, da je zaprl vodo, ker smo menda porabili 300m3 vode. »Ja, sej jst res ne vem, glede na to kako ste vi GGji s tole vodo delal je vse možn!«. No ne Maček, če smo še taki potratneži to ni možno. Tristo kubičnih metrov pomeni, da smo v desetih dneh vsako minuto porabili 20l vode. Po pravici povedano, ne vem če toliko sploh lahko steče čez pipo, tudi če jo do konca odpreš. Taki grdi packi GGji vseeno nismo.

Kljub vsemu pa naši grdi packi člani niso znali semaforja skoraj povsem nič. Vsi so dobili nič pik, vsi po vrsti... zmaga res. Res je sicer, da kot član tudi sam nisem imel pojma o njemu dokler nisem nekoč delal molčečnika in govoril samo v semaforju. Po končanem mnogobitnem boju in kosilu, pa smo šli na prijateljsko tekmo z našimi ustanovitelji. To so tisti Zmajevci ja, od katerih smo se odcepili davnega 17. Novembra 73' in tisti ki smo jim danes ponoči kradli zastavo. Spet v tabor, ki smo gledali celo noč.


Kaj, a sam tok vs je?
»Janeeeeeez, a gremo lahko s kanujem tja?« Pa ja, pejte, zakaj pa ne. Jst, Jasna in Nuša. Pa saj navzdol po reki menda ne bo nekih pretiranih problemov…  krmarjenje pa take fore ja, Jasna? Nekako sva se potem z Nušo ujela, tako da smo uspeli priti do tabora po sorazmerno ugodni necikcakasti poti. »Kaj, a sam tok vs je?« Pa ne, to smo samo mi s kanujem prišli :). Dejansko smo pešake prehiteli za dobre tri minute, ampak so nas potem formalno prehiteli ob privezovanju. Pustimo to, da smo se privezali tako, da smo odvezali njihov pontonski pomol in da me je bilo strah če bosta kanu in pomol še tukaj, ko pridemo nazaj.

Lepo je bilo spet videti zmajevke in zmaje, čeprav smo sem prišli zaradi športa. Scoutball… igra katere edino pravilo je, da se žogo lahko podaja samo nazaj. No ja, Žan se je razbil preko škatle za kline, žoga je letela, jero pa rušil vse pred sabo. Našim jo primanjkovalo taktike,
če bi kdo poskušal  izvleči kakšno rutko ne bi rekel ničesar :). Hm, kaj je pa to Zmajbuk… Zmajbuk? Ja, kot Facebook, samo da je v bistvu stenčas in lahko pošiljaš gor zadeve in jih dejansko »lajkaš« tako da delaš kljukice. Zanimiva ideja!

Čeprav poraženci, ker smo šli preveč na surovo silo in premalo na taktiko, smo se z dvignjenimi glavami odpravili nazaj v tabor. Navzgor po toku s kanujem pač ni tako zabavno kot navzdol. Moje osnovno znanje krmarjenja nas je nekako spravilo do tabora. Razen v plitvini, kjer je bil tok prehiter, nismo mel nobenih večjih problemov. Proti koncu so se začele nad Krko zgrinjat meglice, in nekje proti taboru je bila voda tako plitva, da sem enostavno stopil iz kanuja in ga potegnil do »pristanišča«. Naši člani pa ne bi bili naši, če me nebi vprašali, če sem kanu vlekel celo pot do sem :). Pogled na tabor iz te strani je bil res lep in nenavaden. Totalna zmaga... škoda ker nisem imel fotoaparata.

Odrigal še Jingle Bells

Med pripravami za poroke smo imeli še en zbor, med katerim je Andrej kazal svoje posebne rigalne sposobnosti. Ko je razložil kako se riga in odrigal še Jingle Bells, nesmejanje ni bila več opcija. To so taki majhni trenutki, ki se jih potem spomniš čez x let (in res, 2020 se še vedno od srca smejim ob spominu na to).

Poroke pa itak dbest. Ada ki je brila Barta, Laura in Matej kot siamska dvojčka, kečap in lizanje paštete s trebuha, ki jo je namesto neveste opravil kar pes Sky. Smeha polna skleda, od tega kakšen je bil Bart s peno pod nosom, do tega kako je Juš Klari zapel podoknico v stilu »Klara, kdaj boš
ti k meni u vas prišla…«.

Sčasoma so morali člani v postelje, mi pa spet na eno zabavno vrednotenje.  Hm, samo potem mormo MČke nekak poklicat dol… »ne ne, sej sam vodo odpremo pa bodo sami dol pršli!«. Pač Uroš, kot vedno je zadel žebljico na glavico. Smej je pol zdravja :). Sploh, če sem že, kot pravi Lucija obsojen na 35 let...


Te zanima, kako se je končalo?

Jutri objavimo še zadnja dva zapisa... :)

 

Taborna Kronika.

Taborno kroniko sem zapisal na Taboru 2011 v Podgozdu pri Žužemberku, ko sem bil prvo leto GG vodnik.
Slike sta prispevala Luka Križnik in Domen Šverko, besedilo je za spletno stran uredila Urša Primožič.

Upam, da bo še komu v letu 2020 prinesla nasmeh na obraz.
Boštjan Zajec

Vsebina