Taborna Kronika

Podgozd 2011

Torek - 5.7.2011 #185

Oddih original 
Mi smo, atomski šupki, atomski šupki...
Nekako je kar lažje vstat, če veš da danes nisi vodja dneva in da je dan brez
vodnikov. Juhuhu, gremo na mir :). Kot članu se mi je zdel to res čudno, da potrebujejo vodniki včasih svoj mir. Zdaj, sem sam vodnik... in kaj drugega naj bi si privoščil, kot oddih original. Da bi šli k Janezu na vikend je nekako odpadlo ker Janez ni imel niti ključev, niti ni vikend ni pretirano blizu z 1h vožnje stran. A dej no, kje se bom lahko potem v miru umil, pa da bi si vsaj zobe, če sem že mogu vstat tok zgodi da si jih nism mogu. Hm, težko kjerkoli. Kakšne muke.

Z Urošem, Izijem, Đanezom smo šli najprej v en lokal spit kakavček, ker naj bi bil Mercator še zaprt. Malo morgen, dela od sedmih naprej... tako smo na koncu pristal na travniku ob Dvorni ribogojnici. Iz slapa vode so ob bučanju butali neizkoriščeni hidro kilovati (jaz in moja energetska učinkovitost pač), iz nas pa endorfini ob pojedeni hrani in kasneje tudi pot v vročini naše najbližje zvezde. Koooončno sem našel nekaj časa za pisanje tega knjižnega dela. Sedeč na prašnih umazanih kamnitih stopnicah v senci napušča od skladišča. Čeprav je bil zid umazan in je bil tak posledično tud moj hrbet, se je bilo vredno nasloniti gor. Kasnejše ležanje med travnimi bilkami nas pa nekako ni psihično pripravilo do tega, da bi šli nazaj na bojne črte v tabor.


Flegmatik Bart
Čuden občutek, ko si po eni strani želiš miru, po drugi pa ti je neizmerno dolgčas ko nisi v taboru in si želiš nazaj. Menda so se člani danes samoiniciativno organizirali in pospravljali šotore. Vsaka čast sicer, samo da mravlje preganjaš tako, da z biokillom špricaš po strehi šotora in ob tem pozabiš na impregnacijo... no, to pa v redu. Zakaj ne, je bilo jasno vidno nekaj dni kasneje, ko je v nekaj šotorov čudežno pritekla voda.

Uroš je začel dan neumnih izjav s tem, da »rike u rebah jejo večje sranje kot tiste u morju in so zato mn zdrave«, potem pa je šlo vse samo še navzdol. Imeli smo iskanje ranjenca, med tem pa sva z Urošem začela sestavljati naloge za vrisovanje. Med iskanjem azimuta za neko cisterno v Postojni in razmišljanjem o triangulaciji pa je iz nič priletel Matija. »Eeej, člani so u osat zagazili!« Ker je pršel s takšnim lahnim porednim nasmehom, sem se še samo nasmejal češ, eh, občutljivi člani, kaj se jokajo zaradi malenkosti. AJA TI OSIR MISLŠ!? U jeb...  Larina je dobila tri pike, Maša pa dva, pri čemer sta obe glasno tulili in jokali. Ko smo jih pospremili potoka, jim dali na pike mrzle kamne in jih pomirili, je bilo pač naravno vprašanje, če jo je še kdo skupil. »Ja ja, Barta jih je pa šest pičl!« Kaj... kje pa je Bart!? In čez nekaj sekund smo na robu gozda zagledali Bartolomeja, ki je meni nič, tebi nič, lepo počasi hodil proti nam, kot da se ni nič zgodilo... očitno je res definicija flegmatika in se počasi odziva na dražljaje okolja.


Ni mi mar padavin, z njimi živim....
Med tem, ko smo prestali tako metaforično nevihto, se je začela pripravljati prava. Nebo se je temnilo, in čeprav sem se slepil s stavkom, da mi ni mar padavin, ker živim z njimi kot slovenskega naroda sin, se je blo treba zmigat. Zapreti šotore, pokriti stenčas, zašiti konjušnico... in ja, kmalu se je nebo oprlo. Pozabil sem že, kako zgleda tek v dežju s klini in kladivom za fiksiranje šotorov, krampom za kopánje. Ko smo skopali ta mega jarek, ko je odtekla še zadnja voda in je od vsega dogajanja poleg mokrih vodniških majic in las ostalo samo še blato, se je pokazala še ena zanimiva posledica.

»Čaki, menda nismo res tok postran Jambora postavl!?« Po moje ne no. Ko sem pogledal vznožje jambora in je bil od roba luknje premaknjen za 2cm, je bilo jasno kaj se dogaja. Od dežja se je zemlja tako razmočila, da ni več zmogla podpirati teže velikana v sebi. »Lahko mamo pa pol tko postran zbor!« :). To bi bilo res hudo, škoda da ni bil narobe dan, kamor bi taka popestritev res sodila. Ker je bilo še vedno vse razmočeno in blatno, smo se šli razne igre v Konjušnici.


Žlica vilca
Dejmo si v krogu žlico podajat tok hitr, da bo iz nje vilca ratala! In ko se je v neki točki res spremenila v vilco je bil smeh zagotovljen. Člani pa enostavno morajo vse fore pokvariti s tem ko naredijo preveč očitno stvar še bolj očitno in potem ni več smešna. Po drugi strani nas je Uroš, taborni neumni izjaver, še nekajkrat spravil v smeh. Zdaj ko je plahta mokra od dežja mamo pa lahko Wet stenčas contest!  In ko mi je Uroš pripeljal škripajočo samokolnico s pesmijo »While my whelbarrow gently weeps...« se tudi nisem mogel upreti najbolj zdravemu človeškemu početju, smejanju.

Po večerji so se nad Krko spustile pravljične meglice, člani in članice pa so se spravili sestavljat skeče. Ne vem no, Izi in njegove atomske pogruntavščine :). Kako nedolžno igrico »Atomčki krožijo« namenjeno razporejanju v skupine, spremeniti v skeč? Zbereš cel vod Buldogov na kup, rečeš naj neenakomerno poskakujejo in se vmes derejo Mi smo, atomski šupki, atomski šupki, atomski šupki smo...

Sreda - 6.7.2011 #186


Detktivski člani
Orientacija naj bi bila. Zaradi slabe napovedi in včerajšnje dežne apokalipse, pa smo se odločili, da bo bolj pametno če naredimo rebalans programa in namesto orientacije danes zamenjamo MČ in GG vodstvo. Ker vreme pri tej stvari ni tako ključen faktor. Ni pa mi šlo v glavo, kako so člani članov skoraj bolje vedeli kaj je na programu, kot člani vodstva. »Ej, a je res da je orientacija prestavljena?« Kaj, kako ti sploh veš da bi mogla bit orientacija? »Ja nč, mal smo jedilnik pregledal, pa smo ugotovil da je na jedilniku za dons lunch paket, pa prej sm slišala Mikija ka se je z Ireno pogovarju da rabjo za dons enga kuharja...« OK, ti vrjamem. Inteligentno. Pa Vida, ki je rekla da je o men sanjala... haha, vedno si sanjala mene? :).

Ko sem stopil v gospodarstvo me je pa tudi skoraj kap. Po elektroniki je tekla voda! Aha, glih na sredi plahte da spusti šotor, slučajno nad razsmernikom (pretvornikom iz 12V na 220V). Torej, bom počakal da se posuši in upal na čudež, glede na to da sem ga že poskušal prižgati in je skoraj zagotovo skurjen.


Naše male pokore
Gremo torej zbudit MČke! Zbudili naj bi se zelo zgodaj in se zamenjali tako, da člani tega ne bi opazili. Ker pa so bile naše male pokore že pokonci, je to uspel samo za silo. Je bilo pa vseen smešno gledat kako so MČki prišli v zbor, kot da bi jim gorelo za petami :). Po mojem še niso dojeli... pridejo pač eni random vodniki in kličejo zbor. Tudi sklec niso bili navajeni delat, in mogoče na splošno mal bolj trdega dela. No, pa smo se razdelil v ene par različnih skupin, kjer so lahko otroci počeli kar jim je bilo ljubo. Obročki za rutko, stol iz leskovih vej in podobne zadeve. Čeprav smo marsikaj od vrtanja in vezav pokazali večkrat in kljub temu naredili večino, jim je bilo všeč, kar je tudi glavno. Med tem so naši dragi GGji počeli druge zanimive stvari. Novinarski krožek, na katerem so večinoma pisali o tem kako jim je starka v Plešivici prepovedala kuriti, debatni krožek, trenja z Janom Simončičem, igralske spretnosti, improvizacija z Majo Trampuš, in podobne zanimive stvari. Na kosilo smo se vrnili v rodne tabore, potem pa so bile vrsti vodne igre. Za člane in vodnike, ki slučajno niso imeli preveč dela.


Napačna pot!
Ja lej Uroš, če nej bo jutr orientacija, potem jo morva zdele postavt...
no, zbogom vodni balončki, hajdeva v planine. V hrib od Krke proti Kočevskemu Rogu. Ja, prva Kontrolna Točka je tam pri verskem znamenju... OK, samo kje pa je to versko znamenje? Orientirati se iz avta ni  pretirano lahko, da bi šla peš čez celo orientacijo pa pač ni šlo, razen če bi si vzela vsaj en dan. En kolovoz, dva kolovoza... aha, tukaj nekje bi pa moral biti. Namesto verskega znamenja sva našla nek lično urejen vrtiček s palčki, ribnikom in rožicami... ah. Z merjenjem azimuta antene na Plešivici sva recimo približno ugotovila, da je to to.

Naslednja KT pod daljnovodom, za minsko polje pa ni šlo z avtom. »O šit, a veš tist ka ustaneš prehitr pa se ti vrti...!« Ampak najbrž ni bilo zato, ker bi prehitro vstal. »Dej ti's na drogah Boštjan!«. Ne, samo vode nisem videl dovolj danes in glede na veliko vročino sem bil, prvič odkar mi to pravijo, dejansko dehidriran. Še dobro, da sva vzela s sabo vodo, pa toliko o slabi vremenski napovedi zaradi katere smo prestavljali orientacijo. 40m višinske in skalnat vrh... idealno za minsko polje, če že ne za dehidriranega človeka. Pa ja, čez raztresene skale je pač kul vlečt azimute in meter.

KT4 pa nama je dal vetra. Aha, evo ga, klele tale smrekca u sredini križišča... Zastavica in perforator, potem pa naprej, do naslednjega križišča. Kaaaaaaj, kam gre ta pot, to je čist narobe, tako križišče ne bi smel bit tuki! Gledala sva zdej karto, zdej teren, pa nama ni bilo kaj dosti jasno. Vrtače, hribčki in ostalo nama nekako ni šlo u glavo. Tudi na kompas se v avtu ne moraš zanesti, ker vedno kaže vzporedno z avtom. Potem ko sva šla nazaj in gledala na števec kilometrov od avtomobila da bi vedela kje sva, pa EUREKA! »Jao, res sm zlata ribica, točno na tem križišču smo se zgubil tud takrt (14 dni nazaj), ko smo šli gledat tole traso...«. Ena cesta je v obdobju od risanja karte postala večja kot je bila nekoč in ni več slabši kolovoz, ampak konkretna cesta. Zdaj pa se skladajo te vrtače.
Odločila sva se, da bova od zdaj naprej strogo spremljala števec na avtu, ker je bila karta enostavno preveč stara in precej novih potk. Sicer, da bi člani zgrešili ni bilo velike bojazni, ker so samo hodil po cesti in bi se nekako morali zabit v KT, postaviti točno ga pa ni bilo tako lahko. Ajde, zihr je zihr, bova dala na tole cesto nekje naprej znak napačna pot. Uroš se je res izkazal in na drevo nalepil A4 list, na katerem je z rdečim flomastrom kraljevala narisana mrtvaška glava s pripisom »Napačna pot!«.

Naslednji KT pa ni bil na glavni cesti ampak na stranski. Na kateri stranski? Ja, to je zdaj vprašanje. S pomočjo reliefa, upoštevanja da je karta hudo generalizirana in števca sva šla na potko. No, ko sva našla vrtačo, ni bilo več dvoma, da sva na pravi potki. Auerspergove propadajoče graščine se tudi ni dalo zgrešiti, zato ne razumem zakaj je v ni bilo narisane na karti in sva jo mogla dodati ob reambulaciji karte. Nima veze, 500 let stara razvalina, ampak zakaj bi to geodeti narisali na karto :). Na hitro sva šla še do kmeta - lastnika travnika, pa nama je zagotovil, da tako ali tako ne bomo kaj dolgom tam, ker nas bodo komarji žive požrli. Sicer pa smo lahko brez problema na njegovem travniku če želimo. Hvala!

Kopirnica tretjič
»Glede na to, da nimava kart za vrisovanje, kaj če bi jih probala it v Novo Mesto sprintat?« Pa sva šla, čeprov je Uroš pravilno povedu, da to sploh ni tok zlo blizu (15 km...) kot se je mogoče zdel. Šele ko sva bila tam, sva se vprašala očitno. »Sam šit, kje pa bi bla kkšna kopirnica v Novem Mestu, pa da lahko barvno printajo...?« Ker takrat še ni bilo pametnih telefonov in 3, 4 ali 5G omrežja za internet, nama nekako ni ostal druzga, kot da sva šla vprašat v turistično informacijski center. Povedal so mi za dve, eno v knižnci, pa ništa, druga na ekonomski šoli je bla pa zaprta. Fino, kaj bova potem nrdila s temi kartami? No, Mikija sva po 2G omrežju prepričala, da nama jih bo jutr prnesu, ker je še v Lj. Sva pa vidla še mal Dolenjsko prestolnico, zakaj pa ne :).

A dej Bošto no, zakaj me nisi ustavu!
Potem sva šla pa še za drugi dan postavljat. Po dolgi in vroči debati sva se le odločila, kje KTji bodo in kje bova šla. Do 2. je še šlo, potem pa... hm, pa kje sva midva, zakaj te ceste ni? Najboljše je potem, ko pridejo zraven lokalni prebivalci in se jim ne da dopovedati, da iščeš neko točno določeno lokacijo, ki ti jo na žalost ne znajo pomagati najti. Po iskanju ceste med Drenjem in Podšempaveljsko goro pa spet, očitno. »Ah, a vidš tole anteno gor?« Ja... No, to naj bi bilo na najini desni, je pa na levi. Čestitam, pa sva spet en km prekmal iskala. Trojka ok. Šterojka pa... ja pa kaj je zdej to, gor je ena cesta na katero se ne da prit? No prav, bova dala pa na križišče.

Uuuuu, kaj je pa to? Pa očitno ena jama kamor teče voda s ceste da ponikne... »Kero hudo blato, dej jst (Uroš) bi prou  probu hodt po tem...« potem čez 3 minute, ko blato ni šlo dol s crocks japank pa »A dej Bošto no, zakaj me nisi ustavu!«. Spet v avto in naprej. Hitrostne v dveh vrtačah v Dolnjem kotu ni bilo težko najti.  Izijev KT v kanuju na sredi reke pa se je zdel že takoj totalna zmaga :).

Prišla sva ravno lepo na zadnje izdihljaje večerje, tako da sva še nekaj dobila. Na enem hitrem ognju smo umirali ob MČ vicih, ki so bili roko na srce bolj pokvarjeni od gozdovniških, še bolj pa ob igralskih spretnostih naših članov, ki so se jih naučil na delavnici. Potem pa le spat člani, dolga dva dni vas čakata!

Taborna Kronika.

Taborno kroniko sem zapisal na Taboru 2011 v Podgozdu pri Žužemberku, ko sem bil prvo leto GG vodnik.
Slike sta prispevala Luka Križnik in Domen Šverko, besedilo je za spletno stran uredila Urša Primožič.

Upam, da bo še komu v letu 2020 prinesla nasmeh na obraz.
Boštjan Zajec

Vsebina