Taborna Kronika

Podgozd 2011

Četrtek - 7.7.2011 #187

Srečno!
No člani, kot ste nekateri pravilno sklepali, danes je dvodnevna orientacija. Nevem zakaj, ko smo bli mi člani, se nikoli nismo kaj dosti ukvarjali s tem kdaj bomo mel kkšn izlet. Tako pa sem si moral že dva dni zmišljevati najrazličnejše razloge in izgovore zakaj danes nimamo orientacije. En tak lep sončen dan se je pripravljal, tako da v bistvu ni bilo nobene ovire, da se ne bi premaknili iz Krkine naplavne ravnice na višje ležeče predele.

OK Uroš, pelji vodnike na KTje, bom vodil starte ekip. Tinco na Topota, Jasno in Domna na Minsko polje... jaz pa sem se ustalil v samostoječem členu in neučakane ekipe pripravljal na pot. Torej punce, zadeva je takšna. Proga je dolga 8 kilometrov in gre večinoma po zelo očitnih potkah. Vsekakor pa morate upoštevati, da je karta stara svojih 30 let in da marsikatera pot, ki je narisana ne obstaja in da mnoge nove potke niso narisane. Glejte na teren, štejte korake... pomagajte kakorkoli si pač znate. KT1 ni več versko znamenje ampak je nek vrtiček, samo ga ne morte zgrešit, ker je dovolj očiten, da se boste zabile v njega. Zraven sta v bistvu tudi dva daljnovoda, no ta večji je vrisan, manjši pa ni, da ne bo kakšnih dvomov. Časovnica je pet ur in pol... srečno!

Razložil sem jim torej vse na kar bi morale biti pozorne na orientaciji. Svojim članicam in še enim najmlajšim sem celo prijazno svetoval, da naj gredo ob daljnovodu in ne okol riti v varžet po cesti. Ko smo bili mi majhni GGji, nam niso pol toliko ključnih podatkov izdali. Vem, zvenim kot en zahojen kmet starš.


Na najbolj gnilem delu poti...
Ko je po poldrugi uri na pot odšla še zadnja ekipa je bilo menda še nekaj časa odveč. Skoraj tako kot zatišje pred nevihto predvčerajšnjim... ko zgleda preveč mirno, da bi bilo lahko vse v redu. Z Urošem sva ravno zapregla svoj kanu in naredila 20 m po vodi, ko se je zgodilo. »Ej, Janezu je guma počla 300m od tabora!«  Ja dej ne prbiji no, pejva mu pol pomagat Uroš. Po tistem blatnem kolovozu proti mlinu torej. Sprednja leva guma se mu je prebila na ostrem kamnu. In seveda, to mu je uspelo na najbolj gnilemu delu poti, tako da je bilo treba dol s ceste med skale in kamne, kjer je bila zemlja tako mehka, da se je dvigalka pogrezala v tla. Tako sem lahko naredil še en izlet v tabor po krajnik za podlogo. Uroš pa potem še enega po lopato, da smo skopali toliko luknje, da smo lahko obrnili ročico na dvigalki. Dobro, guma poči, se zgodi.

In nismo še dobro zamenjali, ko je klicala Jasna da majo nekateri člani hude probleme. Juša muči huda astma in nujno rabi zdravila, Nika je dobila alergični napad, eni so dehidrirani in se jim vrti ker so verjetno dobili sončarico... o pismo rosno. Tekel sem torej v tabor po prvo pomoč, natočil še nekaj vode, naročil Urošu da naj natoči vsaj eno kanto in prileti za nami. Tako je Janez lahko svojo rezervno gumo kar takoj postavil na preizkus. Dej Mačka poklič! Med tem ko sva  drvela proti KTju, sem po telefonu dajal navodila Mačku, kako naj pride tja. Seveda, to se je zgodilo na najbolj oddaljenem možno KTju, edinemu ki ni bil ob cesti, in zdaj naj mu povem po telefonu kako se do tja pride.

Po tistih serpentinah, tik pred Laščami na pot, po zgornjem kolovozu, potem ko boš vidu Janezov avto pa samo gor na hrib. Janez je zagrabil Niko, ki je bila vidno uničena, Domen pa Juša in takoj sta jih nesla v avto. Tako je torej nastal kirpl bataljon. Nika, Juš, Maša, Hana... in še nekaj jih je bilo. Z najbolj kritičnimi sta Maček in Manca odhitela v zdravstveni dom in nato v tabor, kjer so se stvari na srečo umirile. Iskreno povedano me je kap ko sem videl v kakšnem stanju je bila Nika, res, tresel sem se od strahu. Dobro je, vihar smo prestali.

Golaž v vseh pomenih
Logistika orientacije pa je mogla it naprej, čeprav povsem podrta zaradi tega dogodka. Z Urošem sva torej popokala Izija in skupaj smo odhiteli proti KT Mercatorju, na kterem člani lahko naročijo kakšno hrano želijo jutri za na pot. Olajšanje, ko smo končno srečali nekaj ekip na poti do tja, je bilo kar veliko. Ne samo, da se niso zgubili v neskončnih kočevskih gozdovih, po nekem čudnem naključju nam je celo uspel priti do KTja pred njimi. Jasno in Domna pobrat, pa na Cilj odložit Tino, pa potrebščine... ok, ok. 


Irena, a lahko dobiva sestavine za golaž? »-Ja, evo vama!«. Meso... kje je pa čebula!? Hmm. No, to sva šla iskat kar sama. Vzela sva še nekaj kant vode in hopla. Samo da ne bodo člani pred nama na cilju! Spet, čudežno nama je uspelo. Tino sva odložila, podarila MČkom eno kanto vode, ker jo niso imeli seboj... in spet v tabor po opremo in te neumnosti. In ko si že misliš, da se stvari ne morejo več na obrniti slabše, nas je usoda kaznovala še enkrat.

Vaščanka je povedala da se po logu, kjer bomo spali potika medvedka z mladičkom. Neeeeee, kaj bomo zdej nrdil!? Ni ostalo drugega, kot da pokličem Zalo in jo opozorim, da naj se držijo skupaj in da ne sme noben tavat sam, potem pa že bomo nekaj. Na srečo se je medvedka ustrašila nas in zavila proti Podgozdu, zato smo lahko ostali tam. Po zadnji dostavi opreme in vodnikov smo bili končno na cilju.

Postavljanje ognjev in bivakov se ne organizira samo, kar je bilo spet problematično, ker je za to skrbela Lucija. Pa še lopate smo pozabili v taboru, juhuhu. Zato je svojo 80€ vredno prispeval Janez. »Ampak je za sneg in ni za zemljo, tako da pazte nanjo!« Fail dan ne bi bil popoln, če ne bi potem med kopanjem ognjišča Lara Petra te lopate res zlomila. Telefonski pogovor z Janezom ni bil prijeten. Ej am... »A ste mi lopato zlomil?« Ja... »No, novo mi boste kupl!«. OK, gremo naprej.

Z Urošem sva med ne-pripravljenimi paketi za golaž pozabila na paradižnikovo mezgo, za vegetarijance smo morali improvizirati ker na to sploh nismo mislili. In kot da še ni bilo dovolj, sem jih slišal še od domače živali, ki je starešina MČ družine. »Zdej ti bom pa jst neki povedu, gospodar!...« In tako, jezno se je to končalo. Ko sem se nekako za silo najedel golaža se odpravil spat spanje pravičneža in mislil, da zdej pa res ne more iti nič več narobe, pa še zadnji udarec. Janez mi je odpeljal spalko v tabor! Super, kako bom potem spal. Oblekel sem si vse kar sem imel, naložil na ogenj par debelih polen, se zavil v dve šotorke in pokril s plahto, da me ne bi slučajno zmočila jutranja rosa.

Smetana na vrhu torte
In da slučajno ne bi name padla žerjavica, sem dal med sebe in ogenj en hlod. Ker sem že kdaj spal brez spalke sem vedel, da zna biti hudo mraz. Potem pa sem slišal smeh energije polnih vodnikov, ki se niso cel dan ukvarjali z logistiko in ostalimi članskimi problemi. »Ej, Boštjan je spalko pozabu pa ga tok zebe da se je kr z dilami obložil!« Lara Petra pač, kot zna samo ona zabeliti zgodbo, pretvoriti normalne ljudi v grozljivce in norice, mene pa v osramočenega cucka. Ampak tako opravljanje, da mi potem Jan posodi svojo spalko, mi je pa všeč. Ooooh, topla najlonska spalka. Hvala Jan :). Dolg dan je bil. Ajde stari, dost je blo!

Slika na istem travniku, 6 let po kroniki. Sliko je posnel Žiga Debevc, v kroniki eden izmed MČ članov.

Petek - 8.7.2011 #188

Pripravljena na nov dan izzivov
Jutra so najlepša zjutraj. Topla spalka, ostanki ognja in sončni žarki, ki se čez meglice počasi prebijajo v Sotesko. Samo še Joštov mobitel je manjkal, da mi je povedal da je ura petnajst čez sedem in da je treba nujno vstat Zakaj je vedno tak problem ta preskok iz toplega spalnega okolja v mrzle obleke. Pa čeprav tistih nekaj sekund ko si brez hlač, te prezebe do konca. Zbudil sem v avtu spečega Uroša in po kratki jutranji klasiki sva bla pripravljena na nov dan izzivov.

Greva potem v Mercator po tisto kar so si člani zaželeli na merkatorskem KTju. Do Dvora pravš... ja, ravno blizu ni bilo no. Tako sva se vsa zalimana odpravila in začela polniti voziček groze. Deset štruc kruha, paštete, sadni sokovi, čokolade... tak kvaliteten miks. Ker je vsaka ekipa dobila omejeno število cekinov so morali pametno izbrati kaj bodo naročili. Potem, ko sva prišla do želja Atomskih Šupkov, bi lahko že po seznamu sklepala čigav je. Naročili so si eno štruco, dve pašteti in 2 paketa kondomov. Ena štruca za 1 cekin, 5 paštet, vsaka 1 cekin... in dva poka kondomov, vsak po 7 cekinov. Kar sva rekla sva rekla, to bodo dobili, pa čeprav morda lačni :). Kako je gledala prodajalka, ko sva z Urošem prinesla ta nenavadni kup na blagajno... ja no, pač, taborniki, kaj naj rečem. Kruh, pašteta in kondomi, to je to. Vozeča nasproti soncu sva upala, da so tele naši pobalini že počasi začeli zbujati. Na srečo so se res.


Čokolino s komarji za zajtrk
Pospravljanje ognjišč in bivakov, pakiranje članov, falanga... sama zabavna opravila torej. Ampak taborni prostor je bil pa res nor. Na travniku, okoli samotnega hrasta na robu kočevskih gozdov, zraven pa čarobna Krka. Sej človek bi mel tabor tuki, ampak kot v vsaki pravi reklami sem pozabil omeniti eno pomembno stvar.

Komarji. Na srečo sem bil navajen od Zleta v Prekmurju (prestolnici komarjev), da sem si še pravi čas dal gor dolge rokave in se namazal povsod kjer nisem bil zakrit in me niso živega požli. Bilo je morilsko. V enem momentu se je zgodil samo to: »Uoooo, kok komarjev!« Pa sm zamahnil, in jih ubil pet na en mah, skoraj tako kot hrabri krojaček. No, marsikateri član je ni odnesel tako dobro. Če naj povem, da je imel nesrečni medvedek 30 pikov na obrazu, Cavazza pa 120 po celem telesu... jah, takle mamo. Mogoče imajo pa tudi kmetje kdaj skoraj prav, da ne bomo zdržali noči, ker bomo umrli od krvosesov.

Noben prostor za bivakiranje ni popoln, glede na to, da je to edina ravnina primerna za spanje tod okoli, smo pač morali biti zadovoljni. Za zajtrk pa čokolinoooo :). Kdo bi si mislil, da lahko iz čokolinota narediš celotno novo filozofijo. DomAn si je namešal celo menažko, in Urošu ni ostalo drugega kot »Dej Domn no, kaj boš ti, cerku betoniru s tem?« Tudi Klara je imela podobno situacijo, ko je med nagajivim smehom poskušala pojesti preveliko zastavljeno mero. Hm, a veš ko se tko strdi čokolino če, ga z vodo zmešaš... to bi ubistvu lahko uporabil za preprečevanje poplav. Iziju se je zdela ideja odlična - »Tko zdej veste člani, če Krka poplav sam čokolino po taboru potresemo pa bo uredu«. O Čokolino super vpojnih.... pa rajši ne bom :).


Štarti ekip
Medvedki so šli s čebelicami svojo pot, tako da smo lahko še mal pospravljali smeti za njimi, počasi pa smo na progo poslal tudi naše najljubše gozdovniške člane. Lar in ostali so kompas izgubil na progi… prav, kakor hočete no, boste pa novega kupili. Najprej so šle na progo najpočasnejše Pume, potem Srnice, pa lenuhi... in tako naprej. Nakar je prišel do mene Izi in povedal, da rabi več presledka med posameznimi ekipami, ker se je stvar preveč zavlekla. Pa vrv je prekratka, tako da je Žan plaval na drugo stran po kanu…  Izi, vzemi še tole vrv, ta bi morala biti dovolj dolga!

Pa jst to ne morm vrjet, kakšni lenuhi so bili Bart & co. Čeprav sem jim 4x povedal, da naj gredo do kanujev, se jim ni dalo dopovedati, da naj ne gredo naravnost čez most. Kakor hočete, če želite okoli, tudi prav. Da o Andreju sploh ne govorim, da me je toliko časa prepričeval da naj mu prodam ostale bombone, da sem se mu vdal. Med tem ko sem še prisotne članice naganjal pobirat naše in medvedko-čebelje smeti, pa nisem mogel verjeti svojim ušesom.

Vida, kdo pa drug, si je odprla enega od kondomov in ga napihnila. Saj s tem ne bi bilo nič narobe, če ne bi s tem prišla do ene izmed top izjav tabora. »Sej ubistvu lahko kondom... *cenzurirano zaradi neprimerne vsebine*«.  Pa je šlo 7 let katoliške vzgoje :). Še te hormonov polne GGjke so šle kot zadnje na progo, pa sem šel pogledat z njimi, kako dejansko zgleda na kanujih.

Na startu se je cela ekipa naložila v kanu in šla z njim čez Krko. Da je bila stvar še bolj zanimiva, je mela Krka v tem delu strme obale. 2m do struge, zaraščeno s koreninami, na srečo vsaj tako, da se je po njih dalo plezati. Glede na razmere sem pravzaprav presenečen, da nihče ni končal v vodi. Uroš, Žan in Izi pa so se dodobra naužili Krke. Da se je vrv za vlečenje kanuja nazaj čez reko stalno zapletala in da so tako izmenično plavali za njim je pa tako ali tako zgodba zase. No, med tem ko sta Izi in Uroš pospravljala kanuje, sem začel sam zlagat opremo v avto.

Kok me je blo pa strah, ko je pršu zravn en kmet s psom. »Fak, a me bo napizdiu kaj smo se šli kle, pa nismo uprašal... sej smo vprašal?«. Travnik je sicer v lasti sklada kmetijskih zemljišč, tako da bi lahko bil travnik skoraj od kogarkoli. Res me je bilo strah, da mu ne bo všeč poteptana trava, pa ga je na srečo samo zanimalo, če smo lepo preživeli noč. Tudi komarje je omenil z nasmehom na obrazu, potem pa je šel dalje na sprehod.


Klasičen taborniški prevoz
Pismo Uroš, kako bova vse to not v avto spravla... »ja nč, če ne gre, pa mal stisnemo«. A ti opremo mislš Uroš? »Ne ne, se boš kr ti mal stisnu!« Kaj... huh. Ne vem, kdaj sem se nazadnje tako peljal. Saj za zunanjega opazovalca je bilo smešno. Obdan z opremo do te mere, da sem imel v naročju smeti, ob straneh šotorke in plahte, lonce... pred nogami pa lopato, tako da sem imel kolena u zraku. In ko je Uroš odprl vrata na skici terena, toliko da me ni odneslo ven iz avta pod plazom vse te naše krame.

Skice terena od naših članov pa, brez komentarja. Čeprav takrat še nisem bil na topo tečaju, sem si o njih mislil svoje. Cerkvica v stranskem risu namesto tlorisu in nagrobniki z R.I.P. Vse skice za 100 pik. Ej, Uroš, a grem lahko s Tino peš do tabora? Prooosm, res bi blo kul… Ja ne no, moraš naprej za orientacijo poskrbet! Eh, potem pa nič :).

Pa je bilo treba poklicat Mačka, da je peljal kanuje nazaj v tabor, ker navzgor po toku pač ne bi bil tak romantičen izlet kot tisti, ki sta ga imela včeraj Lucija in Žan dol po toku. Končno v taboru sem se lahko predal sreči in veselju in pozabil na skoraj vse skrbi prejšnjega dneva. Skoraj me ni še nikoli ujel in tako me tudi zdaj ni. Seveda, zakaj le bi začeli s kuhanjem kosila, če bodo prvi člani na cilju čez dobro uro.

Medgeneracijsko Združenje Lenuhov
Kaj, prva ekipa je že prišla, kako? Aha, MZL, kdo pa drug. Medgeneracijsko Združenje Lenuhov, od Andreja, do Barta in Jošta. Šli so naravnost na cilj, brez da bi pobrali katerokoli kontrolno točko. Po glavni cesti, čestitam, da bi šli vsaj po neprometni strani reke. No fantje, zdaj boste šli pa nazaj na zadnje dve kontrolni točki in mate da jih poberete! Takih flegmatikov, ki so očitno sposobni orientacije in hitre hoje, pa se jim ne da narediti pol kilometra več kot po direktni liniji, pač ne bomo trpeli.

Počasi ampak vztrajno so se do cilja majavo prikradle tudi druge ekipe, ki pa so prehodile progo kot se spodobi. Lame kot prve, potem prve Pume s Srnami… in tako vse do druge ekipe Pum. Po njihovih pripovedih, naj bi na progi zaspale, zato so prekoračile dvojno časovnico. Nič pik od pobranih KTjev torej. Kako verjetno je, da sredi belega dneva zaspiš na progi pa je že druga zgodba.

Najboljši del današnje orientacije je bil po mojem konec hitrostne etape, ki ga je predstavljal Izidor Barši v kanuju sredi Krkinega zavoja. Menda je bilo sicer precej vroče čakati v kanuju, ampak z dežnikom za sonce, sidrom in knjigo, se mu je zdela ideja super. Članom pa tudi, ko je bilo treba zaplavati, da so sploh prišli do KTja :).

Ne vem, kljub vsem križem in težavam, ki sva jih mela z Urošem predvsem včeraj, se je stvar lepo končala. Popolna ali ne, še ena orientacija je za nami. Prva z mojo traso in mojimi živci. Ampak vse je enkrat prvič...

Trasa orientacije, po kateri so se izgubljali naši člani 2011. Proga vsakega dne je dolga približno 12 km.

Taborna Kronika.

Taborno kroniko sem zapisal na Taboru 2011 v Podgozdu pri Žužemberku, ko sem bil prvo leto GG vodnik.
Slike sta prispevala Luka Križnik in Domen Šverko, besedilo je za spletno stran uredila Urša Primožič.

Upam, da bo še komu v letu 2020 prinesla nasmeh na obraz.
Boštjan Zajec

Vsebina