Taborna Kronika

Podgozd 2011

Nedelja - 3.7.2011 #183

Jutranji šoping z Janezom

Huh, hajde da ludujemo ove noči. Med tem, ko sem se celo noč bal plazu potovalk, počasi drsel proti izhodu gospodarstva in upal, da bo noč čim daljša, se je temperatura spustila tako da sem drgetal v spalni vreči. Vstajanje je bilo na nek način odrešitev, hkrati pa začetek delovnega pionirskega dneva. Nekoč sem kritiziral Žana, kako ne zna igrat kitare, letos pa sem prevzel to vlogo kar sam. Rade kitarist, ki je med tem pomagal pri izdelavi zajtrka, si je verjetno samo zatiskal ušesa. Ampak budilka ni kvalitetna, če ni naležna :).

Vsak pravi taborniški dan se začne s telovadbo, in kdo bi to zmogel organizirati bolje kot Janez. Če nas je prejšnja leta moril z aerobiko, smo se šli tukaj aktivno nakupovanje. S hitrejšo krvjo po žilah smo šenkanim članom pogledali v zobe, ugotovili da si jih verjetno že tri dni niso umili in jih poslali na umivanje. Potem pa smo nekaj minut namenil še neverjetni igri, ki se jo je včeraj spomnil Matija. Kamen, škarje, list. Kdor zgubi pa dela sklece, haha :). Napredek sodobne družbe, nekoč so nam sklece dajali vodniki, dandanes pa jih člani delajo kar sami od sebe.

 

Jaz, Bošto Boštjan

Da ne bi še naprej spali v konjušnici, smo najprej postavili šotore. Potem pa so po skupinah so narisali načrte za vhod, pomol, stenčas in "hišne številke" šotorov, jaz, Bošto Boštjan, pa sem lahko končno začel z urejanjem gospodarstva. Pa pismo no, a majo te člani cegle u potovalkah not... po določenih kovčkih, med katerimi en povsem roza sploh ni izstopal, sem lahko sklepal točno to. Približno opoldne so moje H police končno zasijale v polni luči, kar je bilo treba zaliti s šilcem malinovca, da ne bi morda spet dehidriral in videl raznih koč v daljavi. Med tem ko sem preklinjal, ko so me vsakih 5 minut vprašali kje je kladivo ali žoga, ki je bila v izposoji zdaj na eni zdaj na drugi strani tabora, se je Janezu in njegovi gradbeni ekipi zgodil epic fail. Šli so se peljat s kanuji, pri čemer s se zaleteli v zametek našega novega pomola in ga, meni nič, tebi nič, podrli. FML Janez, se strinjam. Pri tem je eden od nosilcev (edini takrat stoječi, če smo natančni) pomola padel na Elo, vendar jo je na srečo odnesla samo z nekaj praskami. Najslabše jo je odnesel pomol, ki ga na koncu sploh nikoli nismo zgradili.

 

Od koga je ta travnik?

Po zrezkih v omaki, od katerih so bili nekateri dober nadomestek žvečilnih gumijev, je pršel čas počitka. Pa to ko si vodnik, to ne pride vedno v poštev. Jooooošt, dej mi prosm pomagi za jutr neki prpravt... Treba je bilo torej poiskati "opisljive" lokacije, take do kateri ljudi lahko napotiš pisno. Logističen problem je prestavljal MČ tabor, ki ga GGji po dogovoru ne smejo prečkati, čeprav predstavlja najkrajšo pot med taboroma in smo morali zaradi tega pot speljati povsem drugje. Ena postaja bo v vrtači nad potjo. Od koga pa je ta travnik, da zvemo če lahko kurimo?

Ko začne zvonec na vratih hiše bližnjih prebivalcev zvoniti v stilu london bridges falling down, ti kljub temu, da ne zveš čigav travnik je, polepša dan. Se bomo pač premaknili v gozd, ko bo treba. Poltretji kilometer dolg sprehod je bil kar produktiven, recimo temu tako. Člani so šli naprej postavljat objekte, jaz pa v gospodarstvo pospravljat. Brez Izijeve in Uroševe intervencije mi to nikakor ne bi uspelo, tako da sem njun večji dolžnik.

 

Včasih ni vse rožnato in veselo

Med ognjem pa sestavljanje in prepisovanje nalog za jutrišnji dan, ob vseh kritikah zakaj tega nisem naredil že pred meseci, ko je bil za to čas. Zakaj vendar kritike, če je del programa kdaj prepuščen improvizaciji ni nč narobe, ali pač? Taka je ta vodniška, včasih ni vse rožnato in veselo.

Ponedeljek - 4.7.2011 #184

Telovadmojstr Janez

To je tvoje juuuUtro, tvoj daaAan... ♪ ♫ ♪ Moj organizatorski dan se je začel v vojaški savici 099. Kitajski termometer za 2€ je kazal celih 14°C. Ampak... ustaj vojsko!. »Dej bošt, boš kitaro prnesu?« Hmnja no, pa nej ti bo. Ne samo da sm falil vsak tretji akord, bil sem jutranje brez glasu, Janez pa je zraven fušal na polno. »Pa te tamali, se prou iz more u moro zbujajo!«, maš res Izi. Da si pretegnemo zaspane ude seveda rabimo telovadbo. Telovadmojstr Janez si je za danes izmisli športno telovadbo. Oponašanje nogometašev, košarkašev,smučarjev... in na koncu še požeruhov, ko smo šli na zajtrk. Čeprav sem si v ŽVN stilu zamislil, da bi si lahko pri mizi vsak namešal zeliščno maslo po želji, smo imeli kruh in marmelado. Mikiju pač ni uspelo nakupiti zelišč, tako da smo idejo izvedli nekaj dni kasneje. Po zajtrku pa se je bilo treba odpraviti na KTje.


Mahriba

Začel sem težit, da smo pozni ob pol desetih, na koncu smo šli šele ob deset do ker si je moral eden od vodnikov še umiti zobe. Skica terena z Janezom in Tino pri mlinu, Jasna in Izi v vrtači nekje nad MČ taborom z vrisovanjem, Matija in Domen sta kampirala pri skladovnici drv na minskem polju, in končno jaz s signalizacijo v naključni senčni vrtači. Hodeč svoji ekipi nasproti v zadnjem momentu, sem imel še približno 30 sekund časa, preden sem jih srečal. Andrej pa je ugotovil, da ima pes ob cesti nekakšno »pot ob žici« ker je privezan tako, da mu vrvica drsi po večji žici :). Precej pozitivno me je presenetil Cavazza, s tem da je bil najbolj priden na semaforju in si je večino pokazanih znakov tudi zapomnil. Jošta sem prosil, če lahko ostane pri meni, potem pa sva zamenjala prvo skupino.  Spet so bili neverjetno pridni.

Deset do dvanajstih pa me je začenjalo skrbeti kaj bo s hrano. Ni bil tek za žarkom, ampak tek za hrano... Miki je pripravil nekajkilske kotličke z s krompirjem in ribami, ki sem jih potem kot mula vlačil do svojega KTja. Še dobro, da sem ubral dolgo pot mimo mlina, da mi je potem Jošt lahko povedal, da je iskal primeren prostor za kurjenje in prišel do Matijata in Domna. Bližnjica mimo MČ tabora bi bila kar smiselna v tem primeru ja, kilometer krajša, če smo natančni. Da ribe niso bile očiščene se je izkazalo za zelo slabo, ker nismo imeli nobene vode in smo jih morali nesti do Krke, jih očistiti in nato nazaj. Čiščenje rib s člani je definitivno zabava za vso (GG) družino. Nekako ne bi pričakoval, da je ribe z največjim veseljem in zanimanjem čistila Klara, orto vegetarijanka. »Pa te to nč ne mot? Ne ne, men je to ful fajn!«. Sicer mesa ne je, ampak ribam rezat čreva, jetra in ostale organe ji pa ni problema. Da sta Cavazza in Jaka delala štalo pa me nekako ni presenetilo. Obmetavala sta se z ribami, se z njimi streljala, klofutala po obrazu in celo iznašla mahribo. Mahmuda dve leti kasneje torej.

 

Deutsche Turistin

Enkrat med pečenjem rib sva šla z Janezom v Zagorski tabor za dogovor o kraji zastave. Eno izmed zanimivih dejstev je, da mamo mi za gospodarstvo cel hibrid, naložen do vrha, oni pa eno samo savico. V eni savici gospodarstvo... dobro upravljanje ali samo manj opreme? No, strinjali smo se da bomo kradli danes zvečer. Na hitro sem narisal skico terena po spominu, za vojni plan. Med potjo nazaj pa me je Janez presenetil še z enim podatkom. Vse ribe, 11 kil, so v lokalni ribogojnici stale 25€. »Hja, bomo dal pa še pedeset % popusta za tabornike!« Car od ribogojnika, kaj nej rečem. V foliji pečene ribe s krompirjem so bile pač vredne dejstva, da se je kosilo precej bolj zavleklo kot sem načrtoval, pa čeprav smo morali zato zelo pohiteti s programom. Pač, nazaj na delo s skupinami. S pridnimi člani in zadnjimi pečenimi ribami je popoldne, kolikor ga je še ostalo, hitro minilo.

Za kopanje je bilo premrzlo in prepozno, zato smo imeli namesto tega organizirano mučenje članov s palicami v gozdu. Nabiranje za ogenj ja, da ne bo pomote. Kljub improviziranemu ognju in petju ob kitari, ko je Gaja rekla da ne bo več, mi je šlo solo še kr ok. Celo Mojo Lizo mi je uspelo za silo odigrat in članom je bila tudi ta verzija dokaj všeč. Člani spat, vodniki pa v akcijo. Ne, ne na vrednotenje, na krajo zastave, če smo jo že napovedali. Zanimiva taktika, da gredo vodnice v kopalkah in se pretvarjajo da so Deutsche Turistin, Matija pa zraven kot »varnostnik«.  Zastavo so stražili tako, da so jo s krajniki pribili na drog, med tem ko sva z Urošem čakala v najbolj oddaljeni vrtači. Verjetno ni treba poudarjati, da zastave nismo ukradli, ampak dolgčas nam tudi ni bilo :). Bottomline tega dneva? Glavno da so se imeli člani fino, mi pa tudi. Nothing else matters...

Taborna Kronika.

Taborno kroniko sem zapisal na Taboru 2011 v Podgozdu pri Žužemberku, ko sem bil prvo leto GG vodnik.
Slike sta prispevala Luka Križnik in Domen Šverko, besedilo je za spletno stran uredila Urša Primožič.

Upam, da bo še komu v letu 2020 prinesla nasmeh na obraz.
Boštjan Zajec

Vsebina