Taborna Kronika

Podgozd 2011

Sreda - 29.6.2011 #179

Potovalke, kamp postelje, kladiva, žage sekire …

Gruča nametanih potovalk, razmajane in razpadle kamp postelje, kladiva žage in sekire, vmes pa razgrnjen podmetač in na njem premraženi tabornik zavit v modro spalno vrečo. Z bolečimi in žuljavimi rokami, odgrne s sebe svoj kokon in se zazre v žarek svetlobe, ki prodira čez slabo zašita vrata štabnega šotora. Kako idilično, če ne bi bilo treba vstati.

V sončnem žarku so se svetlikali posamezni prašni delci, počasi vrteči v smeri izdihanega zraka. Glede na to, da šotor stoji šele pol dneva, si rajši ne predstavljam kako prašne so potovalke članov, če so povzročile tak oblak prahu. Pol osmih je že! Ob osmih smo pa zmenjeni s kmetom za prevoz kanujev... v taborniškem slogu sem torej premetal potovalko, odkril da zobne krtačke nisem pozabil kot sem včeraj napačno predvideval in se odpravil v mrzlo jutro. Glede na to da so ostali še veselo vlekli dreto, sem predvidel, da so šli po kanuje samo naši zgornje sosedje. Pol pa nč! Spoštovani g. vodja predhodnice je ostale prebudil z metalno muziko, kar pa ni imel preveč smisla glede na to da še vedno nismo mel krajnikov in s sekirami, kladivi in žeblji ni bilo dosti za početi. Tako  sem si po zajtrku vzel čas, da sem izmeril temperaturo vode. Krka v ločju kjer naj bi stal pomol 11,4°C. Ujoj... ok, recimo da bo kraški potok ob konjušnici toplejši. 10°C. Ne vem, se mi zdi, da je Soča toplejša…  kaj pa tuši? 17°C. No, mislm da je jasno, kje se letos umiva :).

50 m3 krajnikov in žičnica

Na razmajanem lesenem vozu so se z dvema kanujema pripeljali skoraj vsi MČ predhodničarji, voznika traktorja navajena vsega hudega, pa sta potrpežljivo čakala, da smo sestavili odpravo na žago. No pejt Bošt, pejt še ti zravn da se odločš glede krajnikov. Vzel sem torej svoje protismolne rokavice, in gremo! Spet po tisti poti mimo mHE, mahajoče mimo MČ tabora in potem še 5 km naprej do nekdanje Auerspergove žage. Lej kakšni hudi mrtvi rokavi! A so to pač tisti številni izviri Krke o katerih so nas učili pri geografiji, da se pojavljajo ob in celo v sami strugi? še eno od razmišljanj, ki je še danes brez odgovorov.  In potem pridemo s traktorjem do zasute ceste. Ja, ne vem zakaj, ampak cesta je bila zasuta, z 2 m visokim nasipom. Traktor je moral po drugi poti, mi pa peš čez trnje in koprive. Preklel sem dejstvo da sem pozabil gojzarje v MČ taboru in sem prišel v tevah. Takle mamo, na napakah se učimo. Pejte tja, pa si zberte kaj boste ane... hmm, ko imaš na izbiro 50 m3 krajnikov, potem se pač težko odločiš kateri dvokubični kup zvezan z žico je pravi. Ker se nekako nismo znali odločiti za nobenega, nam je žagar dovolil da si zberemo svoje dile v »proizvodnji«. Naložil smo jih cel traktor, takih precej prvovrstnih. Ko bom velik, bova z Urošem odprla žago, sva se soglasno strinjala. Po razkladanju sta nas kmeta razsvetlila da gre smola najlažjie dol z jedilnim oljem. Mormo probat, če tko praujo dolejnci, bo že držal. Alo fantje, mrš na delo! 

Če sva z Janezom še četrt ure nazaj bentila čez nedelovno ljudstvo, sva bila ob prihodu nazaj pozitivno presenečena, saj so ostali že zabili skoraj vse kole za mize in klopi.  Lepo je gledat tak hiter napredek! Potem smo na srečo še pred izdelavo polic poskusili prenesti hibrida čez temelje gospodarstva, ker smo ugotovil da je treba en kol "prebit".  Torej ja, ven z njim, pa jovo na novo. Ah, kraški teren, seveda je bila skala točno pod idealno lokacijo. Janez ga je nekako uspel za silo zabit, s Tadejem pa sva šla nad gozdno bogastvo nad taborom da bi našla nove kole. Beli gaber... drevo z najvišjo volumsko kurilno vrednostjo, samo kaj ko se ga ne skoraj da žagat, zaradi grčavosti pa se krivijo tud žeblji. Toliko o tem, da smo pripeljali sabo dovolj sušic, pa jih zmanjka že prvi dan.

Ob zvokih piratov s Karibov mi je spet zvonil  telefon. »Ej boštjan, mi nimamo plahte za hibrida kle gor, ker ne mormo štabca postavt, to nujno rabmo, dej prneste gor«. In ko sem to omenil ostalim, ki so počivali v senci pa spet tista tipična:  ja, sej bomo po žičnci spravl! Ah, dejte že prebavt to žičnco no. Vsaj za vzpenjanje po hribu je dobra zaenkrat :). Samokolnica in metoda brute-force je bila potem pač edina rešitev. Po vztrajnem teženju, zabijanju, žaganju in neki maleg pomoči Tadeja in Janeza sem uspel gospodarstvo pripeljati do te faze, da je melo ogrodje polic, pa krajnike na eni in na polovici druge strani. Postalo je očitno, da bomo morali po krajnike še enkrat, oziroma bolje rečeno, bodo morali.

 

Ljubljanski asfalt in kopirniški rogljiček

Z Janezom sva sklenila da greva samo še jest, potem pa v Ljubljano po opravkih. In z nama pa Tadej... ok, gremo še na čevape. Vsi ostali (ne)radniki so veselo zagrabili priložnost in se tako naložili v Domnov avto odhajajoč proti MČ taboru. Rally po gozdnih cestah, zakaj pa ne, čeprav to precej bolj oddobravam kot tisto, ko bi se pol ure prej tovornjak z Vigradi zaradi prevelike hitrosti skoraj prevrnil na ovinku in razlil dragocen tovor. Okna dol do konca, Electric avenue čez basirane zvočnike in topot kopit železnega konjička čez slabe dolenjske ceste, avtoceste in na koncu čez vroči ljubljanski asfalt. Spet doma, brez Maria. Na hitro pod en tuš, obžalovanje da sem pozabil vse kratke hlače v Taboru, potem pa hajdemo u planine.

V kopirnico na Mestnem trgu ker je ena redkih barvnih. Ja dej ne prbiji, do šestih delajo, ura pa 10 čez! OK, Kaktus zaprt, na tržaški pa sem si napačno predstavljal, da obstaja še ena. No lahko grem pa u pekarno :). Čokoladni rogljiček, s takim gadnim okusom, kot da bi bila to res kopirnica. Jutri torej ob 6:30 na Mestni trg, drugače nimamo kart za taborno orientacijo. Takrat enostavno ne sme biti nič narobe!  Še zadnjič domača postelja v pregreti betonski Ljubljani, potem pa novim dogodivščinam nasproti :)

Četrtek - 30.6.2011 #180

Kopirniška saga se nadaljuje

Po dolgem času spet na tabor? Celega pol dneva je minilo od mojega zadnjega obiska. Zaradi včerajšnjih kopirniških afer, mi pač ni ostalo drugega, kot da vstanem dovolj zgodaj in nadoknadim zamujeno. Na kolo za zdravo telo, pa do Robovega vodnjaka. Po nekaj kolobocijah nama je s kopirničarjem uspelo natisnit karte take velikosti, da je bilo tudi merilo pravo. Vse skupaj je bilo smešno poceni, tako da kdo ve kaj vse so mi pozabili zaračunat :). Kot da bi bilo vse skupaj prelepo, sem se odpravil naprej proti Čopovi in... kje je moj USB? Ja seveda, ne bi bil jaz če ga ne bi pozabil na mestu uporabe. Z vrečko in goro bolj ali manj barvne solate sem se najprej odpravil domov, potem pa v avto in na štacjon s hlaponi.

 

Vozi me vlak v daljave…

Moja dolgotrajna pogajanja za pot z vlakom so se obnesla, tako da nas je do odhoda na tabor z vlakom ločilo samo še 15 minut. Potem pa zastoj na Tivolski! A dej no, lih zdej nesreča. Tako kot nekaj let nazaj, ko smo potem zamudili vlak do ROTa, sem se potem peš odpravil do postaje. Nikakor nisem bil zadnji, kar je pomenilo da bodo scene... navsezadnje nas vlak ne bo čakal, kot to lahko stori avtobus. Zelo pozitivno so me presenetili člani, saj ni bilo niti enega, ki bi pozabil pripeljati prtljago v gospodarstvo niti ni nihče zamudil. Prvič v zgodovini kaj takega? No, kakorkoli, nabasali smo se na vlak na peronu 1A. Ja, to je tista jaka stvar, ko prideš na prvi peron in maš vlak pred sabo in za spremembo ni treba do pol kilometra oddaljenega perona 8 ali 9.

Tam kjer elektrifikacija še ni dosegla železnice, tam so tudi vlaki bolj čudni. Kupejev na dizelskih vlakih ni, kot tudi ni vagonov večjih od štirih skupin stolov.  Se pa da odpret okna in gledat Dolenjsko pokrajino, če potem ne dobiš angine, kot sem jo nekoč davno in če to ne moti pretirano ostalih potnic na vlaku kot se je zgodilo tokrat. Dober dan, vozovnice prosim!  Moje članice pač ne bi bile moje članice, če ne bi sprevodniku vzele naprave za štemplanje kart in se igrale z njo. In čeprav smo se vozili celih 43 minut, se mi je zdelo kot da smo se peljali  5 minut in nismo prišli nikamor.

Domen in Miki, ki sta nam pripeljala nekaj potrebnih stvari pa sta očitno pozabila na glavno stvar. Aha, fino, kompasi so ostali v taboru... in tako nam pač ni preostalo drugega, kot da gremo vsaj en del skupaj s člani in jih popeljemo čez tiste najnevarnejše odseke ceste. V roke sem dobil karto, potem pa sem se s pomočjo kompasa na obesku za ključe orientiral do Velikega Črnela.  »Eeeej, zakaj gremo desno, če piše na tabli Žužemberk naravnost?« Taka vprašanja, kot bi se jih kot član nekoč vprašal tud sam, ja. Ja ne morš it kr direkt, po glavni asfaltni cesti, ker bi blo vroče, bedno, nevarno... in še bi lahko našteval. Sicer pa so se potem člani tako ali tako lahko po skupinah sami odločali kako bodo šli do tabora. Domnovi člani so si za svojo sanjsko pot izbrali glavno cesto, tako da so hodili 20 m stran od nje po travnikih. No, zakaj pa ne… kakor jim srce poželi, dokler si ne zberejo nevarne poti me ne moti.



Pumeeee, gremo! 

Ruzake na ramo, karto in kompas v roke in pot pod noge. Ob stalnem priganjanju, da se moramo premakniti sem bil pač primoran sam izbrati pot, potem pa so punce nadaljevala same. Ampak hej, sej ne more bit tok težko. Mal smo si izmenjaval karto in bolj ko smo šli globlje in globlje v zaraščeno močvirno dolino, mimo jezerc z mostički, bolj so nekatere zaostajale. Nika, Klara in še nekaj zaveznic se je demokratično odločilo, da bodo šle bolj počasi. Premikali smo se s tako neverjetno hitrostjo, da so nas dohiteli in prehiteli celo Buldogi. Nekje na strmem gozdnem bregu, so se moje drage punce odločile, da ne grejo naprej. Z ogromno prepričevanja, teženja in manjših groženj so se sčasoma le premaknile.

Po gozdnih potkah in med vrtačami, pa do ene ceste v daljavi, za katero sem bil prepričan da je prava. Ajoj, pa ne električni pastir no! Dobro, gremo čez njega, bomo že našli pot čez. Zraven hiše pa, kot zraven vsake prave kmetije pes čuvaj. In to ni bil edini električni pastir, čez katerega smo lezli. Na koncu se je izkazalo da je vse skupaj en velik labirint pastirja, v katerem smo tavali dobro uro. Obupani in zmatrani smo končno vrgli puško u koruzo, ki je rasla za pastirjem in šli daleč naokrog. Po eni strmi potki gor do ceste, ki je bila na srečo res prava.  Na žalost pa to niso bile Velike vrhe kot sem si predstavljal, ampak Male vrhe, kar je pomenilo da smo še nekaj kilometrov dlje od cilja kot naj bi bili. Pa smo šli po dolenjskih hribčkih, mimo travnikov in sadovnjakov. Na koncu Velikih Vrh pa smo sklenili, da bi mogoče le nekaj pili. Sam ej, jst ne bi tuki toču ka kle nimajo vodovoda… »A pol se sam z mrzlo vodo umivajo?«. Maša, veš, topla voda ne pride po vodovodu, ampak je za to odgovorna oseba po imenu bojler :D. Tako da toplo vodo verjetno imajo, imajo pa tudi samo deževnico oz. kapnico kot temu pravijo tukaj. Rajši bi sicer pil vodovodno vodo, ampak glede na to, da jo tukaj pijejo leta in stoletja brez posledic, jih tudi mi nismo imeli.

Prijazna kmetica nam je povedala, da bi bilo bolje če bi šli po cesti, ker bo deževalo in bomo lažje če gremo okoli. Ampak z mojim orientacijskim znanjem se nisem dal prepričati in sem se odločil za pot po markiranem kolovozu. Pa se je kmalu izkazalo, da bi bilo mogoče res bolje, če bi šli po cesti, ker markacij ni bilo od nikoder, cesta je bila totalno zaraščena in neoznačena, glede na zemljevid je šla v nekam čudno smer… in na koncu smo po čudežu prišli na pravo pot in se odpravili proti izviru v Gradičku. Olajšanje je bilo veliko, ko smo končno dobil neki za pod zob. Cel dan sem čakal te moje sirove štručke, ki sem jih naročil Domnu zjutraj, pri čemer sem računal na to, da bomo do tega postanka prišli vsaj nekaj ur prej.

Tina, dej pejt z mano pa mi pomagi krotit tele članice, da bomo še dons na cilju :). Še prej pa je bilo treba v vasi dobit nekaj moke in soli, tako da bomo mel zvečer kej za skuhat in spečt. Neki smo dobil, potem pa naprej do vasi Krka in navkreber proti Lazam. In na poti  sem gledal po travnikih... čaki mal, to je travniška čebula! A ni to menda precej redka zadeva in se najde samo na senožetnih travnikih? Hm. No, očitno so to res travniki na katerih samo žanjejo seno in je to ena izmed redkih lokacij kjer jo lahko najdemo. Za začinjene čapate bo že ok. Navkreber do Laz nad Krko pa ni trajalo ne vem kako dolgo, šli smo kot za stavo. In men se je res kr mal kamen odvalil od srca ob tem, če sem iskren.

Ustavili smo se ob odcepu za spodnji del vasi, tako da sva se šla z Janezom do kmeta. Lepo naju je sprejel in se nama opravičeval, ker nam je dal tako oddaljen travnik, ampak mislim da nismo imeli razloga za pritoževanje. Travnik je bil res hud, primeren bi bil najbrž celo za tabor. Janez je šel po člane, jaz pa sem med čakanjem pogovoril s kmetom. O tem kako jim nekako še gre kmetijstvo, o posebnem petelinu za črne kokoši, komarjih in vročini. Taka prava kmečka debata :). Ne predstavljam si življenja v taki vasici in da greš vsak dan nekam v več deset kilometrov oddaljeno mesto na delo.

 

Pumorejec

Po celem dnevu hoje in priganjanja članic prav pride nekaj počitka. Sploh, če si »Pumorejec«, kot so me danes poimenovale članice Zanimivo ime, moram priznat :). »Tko člani, postavte si bivak pa naredte si neki za jest!«. Za zgled smo torej vodniki začeli z delom, si postavili zgledni bivak, zakurili ogenj in začeli s pečenjem mesa. Na žalost člani večinoma niso bili odgovorni sami do sebe do te mere, da bi si res postavili ognje in bivake, ampak so naredili bodisi eno bodisi drugo. »Haha, a si vidu Jakata ka je kr integriru jajc u ponvico!« Mja, jajce je pač spustil na vročo ponvico in pozabil nanj, pri čemer se je razlezlo po vsej njeni površini  ter postalo črno, tako da pač ni bilo več moč ločiti enega od drugega. Pa je šla naša lepa nova ponvica. Po vsej verjetnosti  tega ni bilo preveč  zabavno pomivati, ampak to je pač delo njega in njegove ekipe, pa naj se učijo na lastnih napakah :). No, da člani le ne bi bili lačni, goli in bosi ter za povrhu vsega ne bi spali še na prostem, smo člani in vodniki stopili skupaj in na koncu le postorili potrebno.

Najbolj veselo za vodnike pa je bilo potem zvečer ob vrednotenju, ko smo lahko reciklirali vse tisto meso in krompir od članov, ki ga niso pojedli. Ob petju Čreva na plot, smejanju in zadovoljstvu polnih trebuhov smo uživali ob ognju. Zvečer pa sem dobil častno mesto na robu bivaka in potem je bil Matija pameten, da danes pa res ni moj dan, ker morem spat na robu bivaka in se še gužvat, ker ima on na drugem robu vsaj prostora dost. In ko je bil še Janez spet smart ass…  Dej Janez šuti ka te bom na rob prestavu pa ti članice podtaknu! Sam Boštjan je pa on fire dons, je reku Uroš. Ja no, ne bi se mogu bolj strinjat. Pač nimam dobrih izkušenj s spanjem na robu bivaka, in ko ti cel dan žrejo živce tvoje drage pume, ker nočejo hodit z nekim normalnim tempom, potem to pač ni dober zaključek dneva. V vsakem primeru pa, je bil počitek zaslužen…

Taborna Kronika.

Taborno kroniko sem zapisal na Taboru 2011 v Podgozdu pri Žužemberku, ko sem bil prvo leto GG vodnik.
Slike sta prispevala Luka Križnik in Domen Šverko, besedilo je za spletno stran uredila Urša Primožič.

Upam, da bo še komu v letu 2020 prinesla nasmeh na obraz.
Boštjan Zajec

Vsebina