Taborna Kronika

Podgozd 2011

Petek - 1.7.2011 #181

Ni to ROT na Rogli...

Celo noč sem bil torej na robu. Pa sej ni blo tok hudo kot se sliši in kot se je zdelo včeraj. Ni to ROT na Rogli, kjer lahko zmrzneš če te lepi spomini ne grejejo dovolj, med tem ko je zunaj pod ničlo. Poleti se da, pa čeprav na nekem kraškem polju, spati udobno tudi na robu bivaka. Ko so me okoli šestih predramile modre jutranje meglice mi res ni bilo nič do tega, da bi zakorakal v hladno dolenjsko jutro. Ampak hej, dejmo ga izkoristit dokler je še hladno in pojdimo čim prej na pot, da ne bo prevroče. Aja, saj res, kako sem lahko pozabil, treba je še prej pospraviti tole naše taborišče. Kaj pravš Janez, a greva zbudit člane? Pejva, to pač morm bit zravn. Glej glej, zdej so pa use moje članice tihe in pridne, včeraj pa niso in niso hotele spat, ko je bil čas za to. Dooooobro jutro! Če že moje grozljivo petje ni prepričalo članov v to, da bi bilo dobro vstati, jih je pa tradicionalno podiranje bivaka nad njihovimi zaspanimi glavami. Ko sta temo in vlago bivaka zamenjali sonce in toplota so uvideli, da nimajo več izbire.

Eno pomanjkljivost pa ima tale travnik, zaradi česar bi bil težko prostor za tabor... nima tekoče vode v bližini. Umivat zobe z vodo iz čutare je dokaj čudno in potratno opravilo. No, v sili še komarji Autan žrejo. Sej večeri ob ognju in postavljanje bivakov so res kul. Pospravljanje za njimi pa... ja no. Ponvice z integriranimi jajci, mastne rešetke in drugače umazana posoda, ki se jo brez tekoče vode pač ne da pomiti, postane eden izmed slepih potnikov v ruzaku.

Ne ne, člani, tole še ni čist travnik... bomo mel še eno falango ane! Pobiranje smeti v vrstah, ki naj bi bilo karseda učinkovito. Pa kot da ne bi vodniki hodili za člani in preverjali, če so res pobrali smeti, so te mirno hodili naprej in pustil večino za sabo tako kot je bilo. Tri najdene smeti, pa gremo od začetka. Eena... Dva... TRIIII! »Ja pa pismo no, kako lahko fališ srebrn pokrovček od paštete ka se ga res tko iz avijona vid!« Matija se je očitno strinjal z mano. Čeprav se spomnim, kako nam je bilo včasih kot članom grozno, ko se je vodnik zadrl »TRIIIIII« in smo morali spet od začetka, moram priznati da je to pač zabavno :). V šesto gre rado, tako da nam je počasi le uspelo pustiti za sabo čist travnik.

 

Ma dej, moji so kle že ceu sindikat ustanovil!

Ob bananah, jabolkih in drugi hrani smo čakal na Mikija, da je pripeljal še nekaj opreme iz tabora. Gremo Pume, na pot... nazaj na kolovoz mimo Tonetove domačije in počasi do Kuželjevca. Ne, niti ni tako blizu Kužlja, v katerem smo imeli tabor dve leti nazaj, pravzaprav smo kar 40 kilometrov severno.  Hmm, če mamo prazne čutare bi bilo pa mogoče res dobro dobiti vodo... sicer spet kapnica, ampak če ti jo dajo prijazni lokalni prebivalci, ki veselo sprejmejo vsakega popotnika, potem z njo pač ne more biti nič narobe. Mimo skoraj zapuščene in propadajoče Kurje vasi in nato po »glavni cesti« na kateri nismo srečali nobenega avta, mimo Boveljske gore in na koncu proti Kalu. Ob tablah za Ambrus, ki je bil še nekaj let nazaj nedolžno suho kranjsko naselje, pač nismo mogli ostati brez nasmeška na obrazu. Manj kot poldrugi kilometer po taki tabli smo si le privoščili krajši postanek. Toliko, da smo naredili tistih 15 ambulantnih in raznih ostalih vozlov ki nam jih je zapovedoval potni nalog. Na robu vrtače, pod senco edine smreke. In ravno ko smo se odpravljali, so nekje izza vogala prišli Matijatovi sončki. »Ej, a tvoje tud kej težijo da bi se ustavl?« Pa niti ne no... »Ma dej, moji so kle že ceu sindikat ustanovil!«.

Sindikaliste smo pustili za sabo, in šli nekje do Kamnega vrha z dobrim tempom, potem pa so nas počasi že ujeli Buldogi. Ker nekega večjega rivalstva med nami ni in ga v prihodnosti glede na spole članov v vodih verjetno ne bo kaj dosti, smo šli naprej z združenimi močmi. Stara topografska karta iz leta 70 bi naprej od ptičje doline kar se tiče potk povsem odpovedala, nekaj let stara iz geopedije pa je mela teren narisan precej slabše. Zadnji kilometri proti Plešivici so se vlekli kot čreva in nisem bil prepričan kje sploh smo. Aha, kakšno je pa merilo te karte? No ja, ena izmed stvari, ki bi jo bilo naslednje leto pametno narisati na karto. Priznam, da sem bil vesel, ko smo po manjšem vzponu končno prišli do Plešivice 8, hiše pri kateri smo tri tedne nazaj prosili za dovoljenje za današnje prenočišče.

 

Naša pot po Suhi Krajni

Naša pot od Laz do Plešivice

Jasna si je sicer zamišljala, da bi vsak vod spal na neki svoji lokaciji, ampak ko nam je kmet ponudil spanje na seniku, pač nisem mogel reči ne. Je rekel, da odkar so pustil kmetijstvo nimajo več kaj dosti opravka s senom in da ne bo nobene škode. Med tem ko smo čakali, da so prišli še ostali, pa smo se počasi premaknili na travnik nad Plešivico. Ker je sonce že pridno tonilo za Malim vrhom smo se, čeprav še ne popolni, odpravili nabirat za ognje. Dovolil sem si manjši počitek in užival v razgledu na Plešiviško dolino, med tem ko so člani kar nekako preveč pridno nosil drva. »Aaaaa.... a jst to prou vidm!?« Ja, pa na žalost res. Člani so veselo nosili drva iz drvarnice čez cesto. Da vas ni sram, kmet nam odstopi travnik in senik, potem pa greste in mu kradete drva... ! Spoštovanja jim manjka, današnjim otrokom. Sklece po navadi pomagajo, pomaga pa tudi če ne sediš in uživaš v razgledu ampak nabiraš skupaj s člani. Med tem pa sem slišal za eno zanimivo zgodbo.

 

Štirkrat je gorela Plešivica

Stara gospa iz sosednje hiše je rekla tamalim, da ne smejo kuriti ognja. Da je odkar je prišla sem leta 55' štirikrat gorela Plešivica in da jo je strah. Matija ji je razložil, da je prostovoljni gasilec in da bo poskrbel, da se ne bo nič zgodilo. Gospa je prinesla nekaj piškavih ampak dobrih hrušk, in začela s svojo pripovedjo. Da traja eno uro preden pridejo Gasilci iz Žužemberka in da lahko v tem času vse pogori. Sploh pa tukaj v Suhi Krajni, kjer ni tekoče vode in je bilo nekoč vse kar so imel, štirna z nekaj kubičnimi metri deževnice. Tudi če so ogenj uspeli pogasiti potem vode ni bilo za življenje in kmetijstvo. »Še srječa, da so nm zgradil vodovod, so pršl delavci z makedonije, da so gradil čez živo skalo, drugač ga še donjs ne'b mel...! enkrat je sam sosed u hlevu preganju ose z kadečo slamo, pa je padl, pa se je unel in je šlo use v plamen...« potem pa se je zgodba začela ponavljati, edino razlogi za požar so se spreminjali. Omenila je sina in hčerko, ki sta že davno z doma in sta nekoč hodila vsak dan peš do Šmihela na delo, o pokojnem možu in o srčnih težavah. Čeprav je morda za marsikoga čudna taka osebna izpoved popolnemu tujcu, se me je na nek način dotaknila. Ne predstavljam si takega življenja, kot ga je opisala. Potem pa sem se ji zahvalil za hruške in prijazno besedo, in šel nazaj med člane. Ko sva šla z Janezom pogledat naokrog po vasi, nama je kmetica med okopavanjem fižola rekla, da če bomo pridni in delavni v življenju, da bomo deleč prišli in da nam popotnikom želi srečno.

 

Švicarski fondi in sosedov WC

Ob lepo gorečih ogenjčkih smo imeli večer skečev :). Uroš je sedel na kantah za vodo, in gledal občinstvo. »Crap!... Crap!..« potem pa je končal na tleh. Najbolj ironično je, da je bil ta dogodek po mojem mnenju bolj smešen kot naš skeč, ampak če se Pumam zdel zabaven, naj jim bo. Potem pa švicarski fondi za večerjo. Am, am... ne vem, na pogled je bil tak kot stopljena bela plastika, in marsikateri član se je strinjal z mano, čeprav tega mnenja nisem povedal naglas. Nekaj smo le pojedli, predvsem kruha sicer, tako da preživeli smo.

Ker so se na nebu kljub prej lepemu vremenu pojavili oblaki, smo se odločili da bo mogoče bolje če gremo na senik in jutri pospravimo razdejanje, ki s(m)o ga naredili na travniku. Na poti proti seniku pa še eno zanimivo presenečenje. Člani so hodili meni nič, tebi nič, na WC v sosednjo bajto. Ne vem, če jih ni sram priti do vrat, pozvoniti in reči »Am, ja jst bi pa šou rd na WC«, potem jih pač ne razumem.

 

Kralj senika

Končna odprava na senik pa je bila prav tako zanimiva stvar.  Ene deset članov je z rokami metal seno na pod, kjer smo kasneje spali. Naročili smo jim, naj si posteljejo z nekje 10 do 20 cm sena. Vodniki bomo pa na tistem delu, kjer sta 2 metra, ker je tam težko spati in se žrtvujemo za člane! Ane Janez... dobro, saj za vse tako ali tako ni prostora na globokem delu.

Težko težko sem se upiral skušnjavi, da ne bi skočil iz podstrešja na ploh na to kopico, ampak zavoljo dobrega zgleda in strahu tega nisem storil.  »Zdej pa tko člani, use razn spalke si morte spakirat u ruzake in ne smete nč zgubit u senu!« Ker če boste karkoli izgubili, bomo imeli jutri iskanje opreme v kopici sena. Vse ruzake opremo pustite ob robu ali pod napuščem! No, opozorilo ni bilo simbolično, niti pretirano, ker bi bila lepa zahvala kmetu, ki nam da senik z dobro voljo zastonj, da mu potem pustimo smeti v senu.

In ravno ko smo se vsi pospravili pod streho, se je ulilo kot iz škafa... dobro, dobro da smo se odločili za senik in ne za bivak na travniku. Ko se je dež polegel, sem si drznil še malo raziskat po vasi. Zapuščena hiša, zapuščen hlev, štirna globoka ene 6m, ograda za koze v vrtači... in potem umivanje zob z vodo iz štirne, ki je nekoč davno pred vodovodom verjetno služila prebivalstvu in živini. Rade bo spal pri vhodu, kot straža, da ne bo prišel kak nepovabljen gost. Pa še en sod smo zvalili tja. Če zdaj gledam na te dogodke se samo držim za glavo in ne morem verjeti kakšne ideje. Še eno kratko vrednotenje v senu, o tem kok smo kul da smo šli na senik, potem pa spanje v dišeči travi...

Sobota - 2.7.2011 #182

Suhokranjski vestnik

Ležim v senu in razmišljam. Kdo bi si mislil, da nekaj metrov debele plasti sena ne gre primerjati z udobno posteljo in da ga lahko opišeš z geografskimi pojavi. Tekom noči sem se pogreznil v nekakšen tektonski jarek, tako da mi ni uspel razširiti niti rok, čeprav sem jih želel. Hrbet je kar klical po kozmodisku. Očitno se torej Janez ni zlagal ko je dejal, da se bomo vodniki žrtvovali s tem, ko bomo spali na senu. Po budnici z Niko Manevski smo se šli vodniki petelinje boje v spalkah, kdo zadnji ostane pokonci. Za kralja senika je bil okronan domAn veliki. Gremo otroci, vstat je treba! V meglenem jutru nas je prišel pogleda tudi lastnik kozolca, ki pravi da ni kmet, ker so lani pustili kmetijstvo, in je zato delal nočno izmeno v Revozu. Še kmetje v ravnini jamrajo, kaj bomo mi potem v teh hribih! »A ste uredu spal?« Zebl ns ni, lepo smo se mel. Tisto o polomljenem spanju pa sem rajši obdržal zase.

Treba se je bilo torej spakirat, pospraviti tisto čudo na travniku nad vasjo in se počasi odpraviti naprej. Ko so člani zmetali na kup še zadnje mrvice sena, odnesli še zadnjo smet in smo se z lastnikom slikali za Suhokranjski vestnik, smo spet vzeli pot pod noge. To je pa bila procedura, da sem ga v dolenjščini razumel, zakaj hoče da se slikamo. Lepo smo se mu zahvalil za gostoljubje, potem pa smo krenili svojo pot. Ana, karta je tvoja! Med tem, ko sem razmišljal kako lepo bi bilo nekoč (za novo leto?) poslati zahvalno kartico na Plešivico 8, me je spreletel čuden občutek.

Ne vem čisto zakaj, ta vas je nekako na meni pustila pečat. Razpadajoče hiše, ostarelo kmečko prebivalstvo in zapuščene njive. Za vaščanko, ki je prišla v Plešivico leta 55' je bil to dogodek v mestu Gogi. Kaj se sploh kdaj dogaja v tej žalostni in odročni vasi brez prihodnosti? Kaj bo, ko staro prebivalstvo prekrije ruša in od vasi ostane samo še gozd... kdo ve kako bo, če nas bo pot še kdaj vodila čez te kraje. V vsakem primeru, bo to še eden od mojih taborniških spominov.

 

En krog po vasi vse do burgerjev

3,5 kilometra do Gradenca smo v lahnem drncu prehodil kot za šalo, ob pomoči slovenskega nacionalnega športa, občasnega opravljanja seveda. Mimo zaraščenih pobočji čez Malo Lipje, mimo Razdelilne Transformatorske Postaje, ki se je spomnim iz naše GG orientacije davnega leta 2003. Avtobusna postaja, ki ima v mojem spominu 7 let nazaj še sveže razbito steklo in pot po kateri je Žan takrat dobil gromozanske krvave žulje in kot heroj vseeno prehodil celo orientacijo. Pa po glavni cesti naprej do Lašč, čez serpentine, kjer se nam je pridružil Rade. Jasnine članice s karto v roki so po pričakovanjih zgrešile pravi kolovoz, tako da smo se z Radetom odločili vsekati azimut in nekako smo čez travo in goščavo le prisopihali do Podgozda. Ker si je Jasna predstavljala,  da še ne smemo v tabor, poleg tega pa je naša udarna brigada še vedno postavljala Jambor, smo se ustavili pri tabli RPE-J Zagorje.

Z Janezom sva šla na obisk povprašat če nas lahko sprejmejo za nekaj ur. Taboru trikratni! Zdravo, zdravo, zdravo. Kontra se je menda slišala vse do Podgozda, kjer so čakali naši GrozniGozdni volki. Sicer so nas bili veseli, a ker nas je bilo 40 so sklenili da bo bolje, če gremo na popoldanski počitek kam drugam, kjer je dovolj prostora. Lahko gremo v Dvor na kakšen travnik, lahko pa gremo nazaj po cesti do mlina pr taboru. Samo potem bodo člani tečni, ker bomo hodil nazaj ene 250 metrov? Ja, bomo pa naredili en krog po vasi in gremo vseeno v tisto smer, mogoče pa ne bodo opazili :). Sicer je bilo nekaj malega pritoževanja, ampak hujšega ni bilo. Delati peš kroge po vasi pa tudi ni tako napačno. Pr mHE smo se utaborili za kosilo, najpogumnejši člani pa so celo skočil v Krko. Kar se da hitri smo se zagrebli za pleskavice v bombetkah.

 

V domačem gospodarstvu

Prvi skok v Krko letos je bil predvsem psihično naporen, čeprav je mela 18°C (in je bila torej toplejša kot pri taboru). Je bil pa ta skok po treh dneh kopanja v potu, senu in obcestnem prahu precej nujen. Po tem, ko smo članom rekli da je do tabora še 2 uri hoje in so presenečeni hodili samo 500m, smo jih poslali v Konjušnico da se pripravijo za spanje. Uroš je medtem naredil ognjišče v obliki trikotnega kroga oz. trigoriščne elipse, neke vrste parametrično krivuljo... potem pa bralec tega besedila umre od pretirane matematičnosti.

Kot vsak pravi večer v taboru, smo ga zaključili z ognjem. Gaja, ki je vodila kitarski večer, je rekla da je ne smem pustiti same in naj igram zraven, pa sem po mojem samo pokvaril njeno dobro glasbo. Fail ali ne fail igranje, večer je bil super, ker mi je glasbe zadnje dva dni res primanjkovalo. Po veselem vrednotenju sem moral tudi sam najti prostor za spanje. Možnost a) grem spat v konjušnico in se nekje stlačim med člane b) grem med potovalke v gospodarstvo. Gospodarstvo it is. Nekako sem med potovalke uspel zgužvati podmetač, potem pa sem zaspal ko ubit. Prvič po treh hodečih dneh, na dokaj udobni postelji, v domačem gospodarstvu.

Taborna Kronika.

Taborno kroniko sem zapisal na Taboru 2011 v Podgozdu pri Žužemberku, ko sem bil prvo leto GG vodnik.
Slike sta prispevala Luka Križnik in Domen Šverko, besedilo je za spletno stran uredila Urša Primožič.

Upam, da bo še komu v letu 2020 prinesla nasmeh na obraz.
Boštjan Zajec

Vsebina