ROT (Medvode) (2026)

Letos smo se ROTa udeležili v zasedbi dveh RSV ekip: ambiciozne ekipe TSTSL in veteransko umirjene Piratske ribe.

Del ekipe Piratska riba je bil tudi fotograf, katerega (in drugih, ki so za fotoapart poprijeli) fotografije si lahko, dragi gledalci, ogledate v pričujoči fotogaleriji. Pripisujemo tudi nekaj prvoosebnih besedilnih utrinkov za lažjo interpretacijo, kaj se na fotografijah sploh dogaja.
Od petka fotografij ni, ker je moral Žiga zvečer pred spanjem v Ljubljano še po pozabljeni nosilec za fotoaparat, brez katerega ni imel volje nositi fotoaparata naokoli. Zato se bomo osredotočili na soboto in nedeljo.

Na sobotno jutro nas je prebudil neprijeten zvok budilk s telefonov, ki smo jih za nekaj minut pustili še ignorirati. Zakaj bi vstali in se v miru spakirali, ko pa lahko že jutro začnemo polni adrenalina? Ko so odtekale že zadnje minute do štarta, smo se ekspresno spakirali, pojedli zajtrk in nekaj minut po dejanskem štartu tudi začeli s hojo.
Pot nas je vodila skozi goščave severnih polhograjcev, vmes je bilo tudi nekaj lokalnih cest, ki smo jih od 3. do 5. kontrolne točke morali narisati na skici poti. Na KT-ju 6 smo minsko polje prehodili uspešno.
Sledila je dolga serija mrtvih KTjev (torej takih brez naloge), ki smo jih sprva pobirali kot za stavo, a tudi miselna kondicija ni neskončna in po obhodu cerkvice na Sv. Jakobu, je ta kondicija popustila. Zato je bilo potovnje od KT12 do KT13 manj uspešno.
Odločili smo se namreč, da uberemo direktno pot po grebenu, kjer pa te poti ni bilo. Ker volkov nič ne ustavi, smo se zaradi neobstoječe poti odločili švigniti kar po azimutu do poti, za katero smo bili prepričani, da obstaja. Zmotili se nismo, le podrast s trni se je izkazala kot nekaj, kar volkove vseeno lahko zaustavi (začasno, seveda). Volk Boštjan ni mogel trpeti takšne podčastne zaustavitve, zato je s palico trnje premlatil in naši ekipi utrl pot do dejanskega kolovoza, ki nas je pripeljal nazaj v civilizacijo, kjer smo pobrali še nekaj KTjev in prispeli do krokija. Narisali smo ga v “15 minutah” (ki so zares trajale skupaj 35 minut) in nato dokaj pozno prišli na prostor za bivak. Postavili smo si bivak, ogenj, signalni stolp in skuhali golaž, za predjed pa še klobase.
Skoraj smo zaspali, ko nas je polna luna prebudila v polnočno tuljenje v nebo. Potem pa smo zares zaspali.

Po 5ih urah smo bili že spet na nogah, oziroma na klopeh, saj nas je čakalo vrisovanje kontrolnih točk na zemljevid. Nekateri so vrisovali, drugi bolj fotografirali, vsi skupaj pa uživali ob občudovanju zlatih sončnih žarkov, ki so pronicali v konjušnico. Bilo je tako lepo, da smo se s težkim srcem poslovili od idiličnega bivaka. A “kar je treba ni težko”, smo si rekli in si nadeli lahke ruzake in lahkotno zakorakali proti Golemu brdu, kjer nas je na KT2 že čakala skica terena (spodaj je zapisnik, kako smo risali).
Nadaljevali smo po grebenu Medanskega hriba, s katerega smo se spuščali v grape iskat mrtve KTje, od živih pa opravili z nalogo prve pomoči. Semafor je bil na istem mestu kot v petek moorse, a pot je od cilja zavila stran na hitrostno etapo in na koncu še do naloge organizatorja, za katero smo streljali z zračno puško.
V cilju na OŠ Preska smo pojedli rižoto in prevzeli nagrado za najboljšo skico terena. TSTSL pa nagrado za prvo mesto v kategoriji PP moški, za kar jim ponosno čestitamo! Sledile so še obvezne fotoseanse, nato pa smo odšli domov.

Objavljamo tudi zapisnik o risanju skice terena. To se Žigatu zdi zanimivo, morda se najde še kakšen somišljenik:

“Tokrat smo prvič odkar pomnim probali risat brez natančnega merjenja - izmerili smo 4 kote. Jaz sem narisal hitro skico za označevanje meritev, Boštjan mi je pripravil ogrodje, Dani in Jerry sta izmerila 4 razdalje, Matija pa 4 kote (oz. na koncu smo izmerili nekaj več, narisali pa 4 kote). Vse ostalo sem meril s koraki. Izmeril sem velikost hiše in kje kaj ven štrli, saj je bil to glavni objekt. Vse ostale razdalje sem ocenjeval relativno na tiste izmerjene. Edino širino ceste sem še izmeril. Ko sem imel glavne orientirje vrisane, sem ostalo kar z ustrezimi barvicami dorisoval na skico, pred tem pa linijske objekte narisal s flumastrom in prav tako označil obrise stavb, da sem lahko porediral neuporabne svinčnik oznake. Skrbel sem za lepo barvno paleto, čeprav bi mi zaradi vijoličnih cest Kovax nedvomno zavil vrat; a na koncu ni on ocenjeval skic, zato lahko sedaj pišem to besedilo. Na koncu sem narisal še oblikovnice, sicer zelo na hitro ampak ravno dovolj natančno, da smo tudi zanje (sklepam) dobili kar nekaj od možnih točk.”

Avtor: Žiga Debevc

Vsebina