Prvomajc (2026)

V četrtek, 29. aprila 2026, smo se zbrali začasnem peronu glavne železniške postaje, napokani z nahrbtniki, pelerinami, gojzarji, kovčkom za letalsko ročno prtljago in nekaj deset kilogrami hrane ter opreme za bivakiranje. Slednjo smo si na vlaku stlačili v nahrbtnike, da so ti pokali po šivih, mi pa od energije, saj smo po treh urah vožnje končno zakorakali na Prvomajca. Enainštiridesetglava množica nadebudnih tabornikov je zapustila Štanjel in se napotila proti vznožju Čavna, kjer nas je čakal cilj prvega dne.
Pot nas je vodila skozi kraje, ki jih opeva »Primorsha region's own hanhsta raper«, Smaal Tokk, torej skozi »Žablje, Velike in Male« in druga manjša naselja. Čez dan smo hodili, jedli, hodili, se oblekli proti dežju, se slekli proti ne-dežju, hodili in popoldne prispeli v kraj, poimenovan po našem vodniku Tarasu, v zaselek Kovači. Spekli smo čvapčiče, postavili bivake in šli spat. Spali nismo veliko, saj nam burja ni dala miru. Bivaki so plapolali kakor jadra, vodniki pa letali naokoli kakor mravljice in pridno nabirali bambusove palice, iz katerih so izdelovali zasilne kline za dodatno utrjevanje bivakov. Sunkovitemu vetru niti klin v vsaki luknji šotorke ni preprečil podiranja bivakov, zato smo modro sprejeli idejo, da bivake samo zravnamo s tlemi in jih tako naredimo aerodinamične. Zaspali pokriti z zaklinjenimi s šotorkami.

Zjutraj za zajtrk smo pojedli domača jajca in se odpravili na Čaven. Vreme je bilo ta dan sončno in pred prihodom na vrh smo lahko občudovali razgled na Vipavsko dolino. Pri koči Antona Bavčarja smo se okrepčali z marmornim kolačem, si opomogli od dopoldanskega vzpona in nadaljevali po gozdnih cestah južnih obronkov Trnovskega gozda. Ta dan smo prehodili kar 23 km in 1200 višincev, zato smo peko pic prestavili na naslednji dan, za večerjo pa si postregli prvomajsko polento.

Končno smo se naspali in gosposko vstali šele ob 8:30, prav tako gosposko pa smo se za zajtrk posladkali s triple čokolet muesliji (in tudi jagodnimi, kajti pazimo na zdravo prehrano). Za razliko od kosmičev, začetek hoje ni bil prav sladek – želeli smo usekati bližnjico, ki pa se je izkazala za težko prehodno strmo poseko. Čez vejevje in skalovje smo se prebili do gozdne ceste, po kateri smo se dvignili do Lokev in se od njih spet spustili v Čepovan, kjer smo imeli kosilo. Tam se je Arnolt s Svitom odpravil na izziv za PP krst, Taras se je odpravil naprej iskat prenočišče, Katja in Žan pa sta se začela pripravljati na RR izziv medtem, ko sta z zbolelimi počakala v vasi na starše. Ostali smo se za Tarasom odpravili proti domu krajanov Lokovec, kjer smo dobili dovoljenje za prenočitev. Tam smo se razpakirali in počakali naša bodoča RRja, da nas prideta iz stolčkov pokomandirat in nas približat vzgojnemu idealu, ki zavzemata iz sedečega položaja. Po tekočem traku smo pekli pice in podelili PP ter RR rutke vsem trem, ki so uspešno opravili izzive.

Zadnji dan smo pofalangirali dvorišče pred domom občanov, kjer smo spali, se spakirali in se napotili proti Mostu na Soči. Spust po lokalni cesti je hitro minil in po 15km hoje smo kmalu prišli do železniške postaje. Da sopotniki na vlaku ne bi mislili, da so prišli v plinsko celico, smo se pred vlakom še osvežili v reki Bači in se (vsaj nekateri) sveži vkrcali na vlak.

zapisal Žiga

Avtor: Ana, Vid, Bobi, Žan, Švit, Žiga

Vsebina