Prvomajc (Trebnje - Novo mesto) (2025)

Tokrat smo se na Prvomajca podali na območje prazgodovinskih višinskih naselij v Suhi krajini. Štartali smo iz Trebnjega, med potjo smo se slalomirali med dežnimi kapljami, skočili na Lisec in prispeli na prazgodovinsko višinsko naselje Cvinger. Na lokaciji ima družina iz bližnje vasi postavljeno hišico, ob njej je velikanski sod, ki je preurejen v hiško za pitje vina, zraven pa tudi dva kozolca, ki sta bila kot nalašč za našo prenočitev ob mokrem vremenu. Naslje je bilo poseljeno že v poznobronasti dobi, od njega pa so vidni le še ostanki zidu na današnjem travniku.
To “naselje” je izmed vseh, ki smo jih obiskali, še najbolj dajalo vtis naselja, pri ostalih ni bilo vidnih niti obrisov. Med pripravo večerje ni bilo časa, da bi si prebrali, kje se sploh nahajajo (in zgodba se je ponavljala tudi prihodnje dni), zato si lahko več o obiskanih prazgodovinskih naseljih preberete v Arheološkem vestniku, št. 46 (1995), kjer se nahaja članek “Prazgodovinska višinska naselja v Suhi krajini” (mi smo bili na naseljih: Cvinger nad Koriti, Mali vrh nad Srednjim Globodolom in Plešivica nad Drenjem).

Zjutraj je posijalo sonce in zakorakali smo v drugi dan. Domačini, pri katerih smo natočili vodo, so nas posladkali z bonboni, ki so nam vlili energijo za kratko hojo do Ostrega vrha, kjer smo že imeli kosilo. Za popestritev orientacije smo imeli s sabo tudi zemljevide iz časa Marije Terezije in Habsburžanov, na katerih je bila vrisana pot od bližine našega kosila, direktno do cilja današnjega dne. In da bi orientacijo še dodatno začinili, smo se podali po azimutu do te poti. Hipotezo, da je bližnjica na zemljevidu lahko daljšnica po času smo uspešno potrdili. Po gozdni cesti, na katero smo po azimutu prišli, smo prehodili nekaj sto metrov in ugotovili, da smo že mimo cilja. “V drugo gre rado” smo si rekli in proti cilju nazaj ubrali še en azimut, tokrat uspešen. Tik pod Malim vrhom so nam domačini odstopili klet, v kateri nas je čakal “steš”. Čeprav bi lahko prespali pri njih na vrtu, smo se odločili prespati na prazgodovinskem višinskem naselju iz bronaste dobe. Od naselja sicer ni bilo videti niti ostankov, edini ostanki, ki smo jih videli, so bilo ostanki naših pic, ki smo jih vodniki jedli še pozno v noč, preden smo šli spat v bivak žepke.

Tretji dan smo odpotovali do Plešivice, kjer je prav tako v bronasti dobi stalo prazgodovinsko višinsko naselje. Tudi tukaj ostankov ni bilo videti. Ocenili smo, kje je stal prazogodovinski kino in tam postavili filmsko platno. Pod zvedami smo si pogledali filme prejšnjih Prvomajcev, nato smo se pomastili s čevapčiči in zaspali.

Ker smo po kopnem tapkali že tri dni, nas je za zadnji dan pričakalo presenečenje – morska pustolovščina. Oziroma natančneje: sladkovodni spust z rafti. Pri gradu Soteska smo nahrbtnike zamenjali za gumenjake in v slogu rimskih galej (s pokvarjenim metronomom za ritem veslanja) odpluli v center Novega mesta. Srečni, da smo pustolovsko prepluli Krko in nesrečni, da je Prvomajca zdaj konec, smo se usedli na vlak in odčuhapuhali domov.

Avtor: Vid Celič, Žiga Debevc

Vsebina