Prvomajc (Dobova - Podčetrtek) (2024)
Tokrat si lahko preberete, kako zares, brez olepšav, izgleda Prvomajc skozi oči udeležencev, saj smo se dokopali do dnevnika izjemne pisateljice Zarje D., ki je ne samo napisala dnevnik za vsak dan, temveč je vsakemu dnevu celo dodelila izviren naslov:1. dan - Žiga Debelc ni RIBA!
Ramena imam že čisto rdeča in neke bule (na ramenih). Začelo je deževati, ampak mi taborniki smo vztrajni (zraven nas je neka zelo velika hiša), jeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeej!
Celo pot smo se pogovarjali o ribah. Našo hrano mešajo z neko ošiljeno palico. Zelo zanimivo. Nimam več idej za pisanje in še roke me bolijo.
2. dan - Race so KUL!
Zbudili smo se v ne dežju. Hitro smo se zbudili in šli hoditi. Celo pot smo peli pesmi. (ja kapa?). Vstavili smo se na vsakem igrišču in imeli “pavzo” #igrali smo nogomet. Drugače je bilo super. Zvečer je začelo deževati. Imeli smo pico. Čisto premočena. Juhu.
3. dan - Ne vem, kaj NAPISAT!
Deževalo je od jutra do večera. Zbudili smo se v luži. Našli smo izgubljeno žogo. Prehodili (v dežju) smo 22km. Šli smo do Titovega domačega kraja. Juhuhu. V svojih čevljih sem imela celo jezero. Tako kot včeri smo tudi danes fušali. Potem ko smo prišli, smo šli v džju igrat nogomet. Zdaj spimo v neki random dvorani.
4. dan - Zakaj moram napisat več kot 1. STRAN!
Zbudili smo se v gasilskem domu in če si pregledal armič, si ugotovil, da je isto trd kot ploščice. Potem si v lokalu zraven slišali natakarico, ki je isto kričala kot učiteljica geografije “ne, ne, ne, ne!” na uboge pijančke. Hodili smo še 2 km. Potem smo se šli kopat. Edino kar je bilo slabo, je bilo to, da nismo nič igrali nogometa. Zdaj se peljemo v Ljubljano.
Tukaj pa je še opis akcije s kakšnim podatkom več, vendar z nekaj manj duše kot Zarjina mojstrovina:
Letošnji Prvomajc je bil nogometno obarvan. Štartali smo na nogometnem igrišču v Dobovi, se potikali skozi čudovite, s travo porasle gozdove in dan zaključili na domačji Kovačič. Kot so rekli člani, smo “si oddahnili in se sprostili ob igranju nogometa”, nato pa postavili bivake in na ognju skuhali Prvomajsko poletno.
Drugi dan smo čez polja in travnike brcali žogo vse do Bizeljskega, kjer smo na osnovnošolskem nogometnem igrišču odigrali intenzivno igro nogometa. Pot nas je nato vodila navkreber, a naš strumni korak se ni upočasnil zahvaljujoč zvoku melodike, s katerim sta Zarja in Žiga božala naša ušesa in nam vlivala moč, da smo hodili naprej. Pri gradu Bizeljsko smo imeli kosilo in ogled balkona Francija Potočnika, katerega umetnine so nas spremljale že čez celotni prvomajc. Dan smo zaključili z bivakiranjem v kamnolomu, kjer smo bili varni pred pričakujočo nevihto, ki je bila na koncu le dež, ki vodnikov ni ustavil pri peki pic na ognjih in nadomeščanju dostavljalcev hrane, namesto katerih so v bivake članom nosili pečene dobrote. Boštjan se je sploh izkazal, če naslednje leto ne gre v Francijo, bo nedvomno dostava hrane njegov poklic.
Tretji dan smo naredili ovinek na hrvaško ozemlje, da bi si ogledali Titovo rojstno hišo v Kumrovcu, a se je izkazalo, da je že samo za prihod v njeno bližino potrebna vstopnina, česar ni bilo v proračunu, tako da smo se vrnili v Slovenijo in se ob Tuš marketu posladkali s kosmiči. Nato smo odmarširali do gasilskega doma PGD Imeno, kjer so nam prijazni gasilci dovolili na suhem prespati. Seveda smo si pred vselitvijo v dom po 22km tega dne še razmigali težke noge s kratko igro nogometa v dežju.
Četrti dan nam je zjutraj spet sonce pobožalo obraze, brcali smo žogo do Atomskih toplic v Podčetrtku in po namakanju v bazenu kot gol zadeli odprtino med vrati vlaka, na katerega smo se čisti in po kloru dišeči usedli ter odpeljali nazaj domov.
Avtor: Boštjan Zajec, Daniel Blažič, Vid Celič, Zarja Drobež, Žiga Debevc in drugi