Prvomajc (2014)

Ob prihodu na železniško postajo so me je pred vrati pričakali nasmejani obrazi sotabornikov in kup taborniške opreme in hrane, ki je malodane zapiral vse glavne vhode na postajo. Bilo jutro, sobota 26. April, in odpravljali smo se na Prvomajski izlet za kar štiri dni. Vse potrebo smo razdelili med nahrbtnike in se odpravili na avtobus, ki nas je odpeljal do Pivke.

Tam pa se je naša pot šele začela. Hodili smo po travnatih potkah kjer naj bi bila Pivkina presihajoča jezera. Kmalu smo prišli do mostu čez presahnjeno reko Pivko, kjer smo malicali. V Zagorju smo odkrili maketo, doline Pivke katero nam je podrobno razkazal prijazni domačin.»Po zgledu najboljšega benda s Knežaka…« se je slišalo, ko smo hodili čez Knežak do bližnjega travnika, ki je bil tudi naša končna destinacija. Postavili smo bivake, jih nekaj odpeli, pojedli kakšno pico in zaspali.

Drugi dan se je začel z strmim, vendar še kako vrednim vzponom na Volovje rebro kjer se je pogled razlil na sosednje griče. Za našo končno destinacijo drugega dne se je izkazalo Zajelšje, kjer smo si lahko priskrbeli streho nad glavo. V Ilirski Bistrici smo se ustavili v trgovini, zato so bili člani dobro podkrepljeni s sladkarijami in so potemtakem pojedli bolj malo večerje in zajtrka.

Naslednje jutro pa nas je pričakalo presenečenje. Ker je pomoči močno deževalo so potoki in jezera narasla. Zato smo večino dopoldneva gradili mostove čez različne vodotoke. Ker smo s tem zapravili veliko časa, malo nas je pa tudi dajala že utrujenost, nam ni uspelo priti do našega zadanega cilja, Ritomeče. Namesto tega smo se ustalili v Gradišču. Začeli smo nabirati za ogenj in postavljati bivake, vendar pa sta se dva najstarejša fanta, v želji po spanju na mehkem in suhem senu, odpravila v vas povprašat za senik. Na žalost nista našla nobenega senika, sta pa odkrila neko telovadnico in tako smo si hitro skuhali večerjo nad ognjem in odšli spat na suho, se preden nas je dež zares ujel.
Zadnji dan je bila hoja mučna, saj smo hodil vso pot ob glavni cesti iz Kozine proti Hrvaški. Vmes smo se želeli ogniti tej prašni cesti z veliko tovornjaki, vendar pa smo se tako vrteli v krogih in se izgubljali, da smo se izognili le kakšnemu kilometru.

V Kozini smo prišli na železniško postajo in čakali vlak, ki je prišel, a iz napačne strani. Imel je namreč uro in pol zamude. Zato smo hitro pljunili v roke in našli nadomestni prevoz. Avtobus. Pri katerem, pa se je izkazalo, da lahko sprejme le dvanajst oseb (nas pa je bilo 22). Zato smo se odpravili nazaj na železniško postajo, da bi ujeli taisti vlak, ki je imel prej uro in pol zamude. Ta vlak je vmes odpeljal in naslednji je bil šele čez dve uri. Razkomotili smo se, nekaj pa nas je odšlo iskat hrano. Na poti do trgovine smo srečali avtobus, na katerem je bil malo jezen strojevodja, ki je nas je prišel iskat z avtobusom, ker nas ni bilo na postaji, kos se je peljal drugič mimo z vlakom.

Tako smo prišli domov veseli, nasmejani, zagoreli, s prepetimi glasilkami, umazani, predvsem pa utrujeni. Ob spominu na letošnji Prvomajski izlet nam do za vedno odzvanjalo v mislih: Oh ti muhasti april! Moker si kot reka Nil!«

Avtor: Domen šverko in Urša Primožič

Vsebina