Prvomajc (2017)
Po tem ko je v sredo deževalo in deževalo, smo se v četrtek 28. aprila nekoliko prestrašeni vseeno vkrcali na vlak proti Kozini. Še vedno je deževalo, ko smo prišli tja. Neustrašno smo krenili navkreber in ko smo na Slavniku pojedli kosilo, je burja končno prinesla nekaj sonca in razgleda. Ta je ostal znami tudi na bivaku, ko smo s kraškega roba videli vse do Trsta. Kakšno pico bi lahko poslali v Italijo, pa smo rajši vse pospravili kar sami. Ko smo že mlslili, da je najhujša hoja za nami, smo se drugi dan zapletli v travo in goščavo Dragonje. Razen zraščenih travnikov in nekaj ruševin ni bilo tam ničesar. Niti poti in mostov ne! Ne veš kaj je to civilizacija, dokler se ne znajdeš brez nje. Domen, Luka, Žiga in Ana so nas kar 6x nesli lačne čez vodo, dokler nismo ob 22h pri Zankoličevem mlinu vendar našli ognja in makaronov. Kaj bi mi brez Črnih Mravov, ki so nam pri tem pomagali. Tretji dan smo jo spet mahnili v višave, kjer nam je korakati pomagal tudi Neven s kitaro. Ko smo še zadnjič prespali v zapuščenem vinogradu in prehodili še poslednjih 12 km, smo končno lahko skočili v morje. No, vsaj tisti najbolj pogumni so. Ostali pa smo uživali v soncu in sladoledu :)
Avtor: Žiga Debevc, Kaja Kunaver, napisal Boštjan.